LAŽ JE NESMRTNA DUŠA KOMUNIZMA - Leszek Kołakowski, šta su nas sve lagali na časovima istorije u nekadašnjoj zajedničkoj državi Jugoslaviji

[Bernard]

Zakaj znamenita fotografija prapora zmage nad Reichstagom ni pristna?

 

Zakaj fotografija ni avtentična?

O izobešanju dejanskega prapora zmage ni nobenih fotografij ali posnetkov.

Ko je bil zavzet Berlin, je sovjetski vojaški fotoreporter Jevgenij Haldej prosil Alekseja Kovaljova, Abdulhakima Ismailova in Leonida Goričeva, vojake iz 8. gardijske vojske (ki niti niso sodelovali pri dejanskem obleganju Reichstaga), da pozirajo za fotografijo. Kot lahko vidimo, ne gre za prapor zmage, saj ne visi nad kupolo Reichstaga. Kljub temu se je dogodek zapisal v zgodovino prav s to fotografijo.

                                       

                                       

                                       

Fotografijo so pred objavo v sovjetskih časopisih retuširali. Ojačali so rdečo barvo prapora in dodali celo nevihtne oblake v ozadju. Vojak Abdulhakim Ismailov, ki drži Alekseja Kovaljova med izobešanjem prapora, je imel ročni uri na obeh rokah. Sovjetski novinarji so vedeli, da bi to lahko bilo razumljeno, kot da njihovi vojaki plenijo, zato so drugo ročno uro odstranili, preden je šla fotografija v tisk. Originalna fotografija se je pojavila šele leta 2013 in je zdaj na ogled v Judovskem muzeju in centru tolerantnosti v Moskvi.

https://si.rbth.com/zgodovina/85091-prapor-zmage-reichstag-druga-svetovna-vojna

[Bernard]

Zakaj Trst ni naš in kako smo zaradi ošabnih ter neumnih potez Tita poleg Gorice izgubili tudi Furlanijo – Julijsko krajino

Prva delitev primorskega ozemlja se je zgodila na Versajski mirovni konferenci ob koncu 1. svetovne vojne, ko so zmagovalci risali črte po zemljevidu in na novo delili Evropo. Čeprav Amerika nikoli ni bila uradno vključena v zavezništvo kasnejših zmagovalcev vojne morije, pa so Američani kot udeleženci v vojni sodelovali na konferenci. Italija je zaradi prestopa na stran antante po vojni postavila svoje ozemeljske zahteve, ki so vključevale tudi Primorsko. Američani so skušali umiriti njihove apetite s predlogom Wilsonove linije, po kateri bi meja med Kraljevino Italijo in Jugoslavijo potekala vzdolž navpične črte nad Reko, Kraljevina Jugoslavija pa bi tako vključevala Idrijo, Postojno, Senožeče bi postale obmejno mesto, in Podgrad v Ilirski Bistrici. Jugoslavija pa je pozneje mejo izpogajala šele z Rapalsko pogodbo, ki je ozemlje Italije potisnila globoko na slovensko narodno območje, zaradi česar so že dve leti kasneje fašistični teror občutili številčnejši Slovenci kot bi ga z uvedbo Wilsonove linije.

https://nova24tv.si/slovenija/zakaj-trst-ni-nas-in-kako-smo-zaradi-tita-poleg-gorice-izgubili-tudi-furlanijo-julijsko-krajino/

[Bernard]

Ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler sta izhajala iz marksizma

https://nova24tv.si/slovenija/ljudje/ne-samo-stalin-tudi-mussolini-in-hitler-sta-izhajala-iz-marksizma/

[Bernard]

“Mar mislite, da bomo dali Trst Stalinu?!”

Komunisti so nam zapravili Trst in Gorico, tega jim ne bomo nikoli odpustili
Med drugim so tudi s Trstom Jugoslavijo vabili na svobodno stran železne zavese. Takole pravi prof. Lipovec: “Saj vidite, zadeva je bila jasna. Italijanom so vzeli Trst in Gorico pa Istro vse navzdol in ustanovili posebno tržaško ozemlje. Zakaj? Italijanom so vzeli, Titu pa niso marali dati, ker je bil tak, kakršen je bil. Čakali so, kako se bodo stvari uredile. Ko smo ameriški Slovenci v Beli hiši skušali te stvari razložiti, so nam rekli, mar mislite, da bomo dali Trst Stalinu? Povsem naravnost.”

Pa še zaključimo z njegovimi besedami: “Komunistom bi marsikaj odpustili, ampak da so nam zapravili Trst in Gorico, tega jim pa ne moremo. To je njihova krivda, za to so oni odgovorni. Tako ugodnega trenutka za to, da bi oboje pripadlo Sloveniji, ne bo nikoli več.”

https://nova24tv.si/kolumna/mar-mislite-da-bomo-dali-trst-stalinu/

[Bernard]

Državljanska vojna (1941-1991): Grahovo v ognju groze, v katerem je zgorel tudi pesnik France Balantič

 

V Grahovem pri Cerknici je 24. novembra 1943 potekal prvi napad partizanov na domobrance, s čemer se je dokončno razplamtela državljanska vojna, ki je bila pomembnejša od upora proti okupatorjem. Žrtev napada Tomšičeve brigade na Grahovo je bil tudi pesnik France Balantič, ki je živ zgorel v hiši, kamor se je zateklo več deset domobrancev. Po zmagi se je tudi prvič zgodilo, da so partizani poražence masovno likvidirali pri belem dnevu na posebej grozovit način in celo na očeh javnosti.

Vsako leto v Grahovem poteka maša za žrtve revolucije, v tej vasi pa na drugi strani stoji tudi spomenik NOB. Grahovo je svojevrsten pomnik slovenskega sovraštva tudi zato, ker je bil po letu 1945 anatemiziran na posebno krut način. Nova ljudska oblast namreč vaščanom kar poldrugo desetletje ni dovolila, da bi obnovili požgane in porušene stavbe. Ruševine so lahko odstranili leta 1960, dovoljenje za postavitev nove cerkve Brezmadežnega spočetja pa šele leta 1991. Več kot trideset žrtev na domobranski strani so nekaj dni po koncu bitke položili v skupen grob, ki ga je povojna oblast prepovedala vzdrževati in je do leta 1990 ostal zravnan z zemljo. 

Kot izraz spoštovanja do vseh mrtvih ne glede na barvo unifome danes objavljamo nekoliko daljši prispevek zgodovinarja Staneta Okoliša, ki je podrobno opisal spopad med partizani in domobranci 24. novembra 1943. Njegov zapis ne vsebuje vrednostnih sodb. Portal+ s to objavo ne izraža nobenih simpatij bodisi do komunistične bodisi do protikomunistične strani. Državljanska vojna, ki je Slovenijo pestila večji del obdobja II. svetovne vojne in se nadaljevala še desetletja po njej, je namreč sama po sebi preveč grozljiva, da bi lahko danes o njej moralizirali. Državljanska vojna je bila največja nacionalna tragedija Slovencev v zgodovini. 

                                       

 

https://www.portalplus.si/3515/grahovo/

 

[Bernard]

Rovte in Šentjošt 2019 – spominske slovesnosti na prve žrtve krvavega revolucionarnega nasilja nad slovenskimi ljudmi

2. 7. 2019

                                                         

Zadnjo junijsko soboto in nedeljo sta potekali spominski slovesnosti v Rovtah in Šentjoštu, krajih, kjer je boljševistična revolucija najprej pokazala svoj krvavi morilski obraz s pobijanjem domačih ljudi, zaradi česar je Šentjošt zapisan kot prva fara na Slovenskem, kjer so bile za obrambo življenja in premoženja pred revolucionarji ustanovljene vaške straže. Predstavnica Nove slovenske zaveze Judita Treven je poudarila, da so bili ti ljudje nedolžni, njihov edini “greh” je bil, da niso odobravali partizanskega nasilja in niso soglašali z njihovo ideologijo. Zaradi tega so jih po hitrem postopku obsodili na smrt kar domači “terenci” ter jih po krutem mučenju umorili. “Prav bi bilo, da bi bili ti zločini nad nedolžnimi ljudmi pravično sojeni, saj ti zločini po mednarodnem pravu ne zastarajo,” je povedala Trevnova.

 

 

 

https://nova24tv.si/slovenija/rovte-in-sentjost-2019-spominske-slovesnosti-na-prve-zrtve-revolucionarnega-nasilja-nad-slovenskimi-ljudmi/

 

 

[о.Небојша]

Не вемо словншчину или по словенски , како год било, ово је форум на српском, па ако није тешко преведи.

[Bernard]

пре 6 минута, о.Небојша рече

Не вемо словншчину или по словенски , како год било, ово је форум на српском, па ако није тешко преведи.

Znam oče! Google prevodi brzo i vrlo dobro!

[Bernard]

Do solz ganljivo pismo Ivanke Novak svojemu še nerojenemu otroku, preden so jo partizani zadavili in zakopali

                                            

 

https://nova24tv.si/slovenija/do-solz-ganljivo-pismo-ivanke-novak-svojemu-se-nerojenemu-otroku-preden-so-jo-partizani-zadavili-in-zakopali/

[Bernard]

Dežman: Del zgodovinarjev je ostal na "titofilski" strani in podlegel privilegijem

 

Dr. Jože Dežman

Dežman. Kot ključno poudarja tudi spoznanje, da je partizanska vojska, ki se je imensko borila za svobodo, ubila več domačih ljudi kot pa okupatorjevih vojakov. "Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so dejstva, ki jih bo pač treba sprejeti taka, kot so", je prepričan Dežman.

https://www.rtvslo.si/mmc-priporoca/dezman-del-zgodovinarjev-je-ostal-na-titofilski-strani-in-podlegel-privilegijem/460522

[Bernard]

Kako so sodnike po revoluciji zamenjali krojači in mizarji ter nedolžne ljudi pošiljali v smrt

20. 1. 2020, 23:45

 

Primer, kako so štiri sodnike okrožnega sodišča v Ljubljani razrešili (Leopolda Šmalca, dr. Josipa Šenka, Jurija Gregorca in Karla Javorška), na njihovo mesto za sodnike pa imenovali krojača Ivana Puca, mizarja Štefana Šloserja, uslužbenca Pečnika Vladimirja in delavca Ivana Recka, najbolj nazorno kaže, kako je v praksi delovalo revolucionarno sodstvo. Bolj kot strokovnost je bilo pomembno, da si bil njihov, zato ne gre čuditi, da dandanes v zahtevah za varstvo zakonitosti, obsodbe padajo kot po tekočem traku. Po osamosvojitvi so bili tako rehabilitirani številni protipravno obsojeni, kot so Gregorij Rožman, Miha Krek, Črtomir Nagode – skupaj s 14 soobsojenimi ter nazadnje tudi Leon Rupnik.

 

https://nova24tv.si/slovenija/l-kako-so-sodnike-po-revoluciji-zamenjali-mesarji-in-mizarji-in-sodili-v-odmevnih-procesih/

[florenntina]

Tuzno je kako ljudi brzo zaborave sve strahote koje je komunizam ostavio iza sebe. Citam skoro neke statistike kako 56% ljudi smatra (na Zapadu) da kapitalizam donosi vise stete nego koristi... I citam komentare i ne mogu da verujem koliko lako ljudi nasedaju na iste one ideje koje su pre samo nekoliko desetina godina odnele toliko zivota (i odnose i danas) i potpuno devastirale zemlje.

[florenntina]

Bas tako. To i jesu uglavnom bili “argumenti”, nejednakost pa nejednakost i ponesto vezano za klimatske promene.

Inace, mnogo lep i argumentovam blog napisao covek na tu temu iako i sam deli neke socijalistice ideje koje se meni ne dopadaju. Hocu reci, nije uopste neki teski antikomunista kao npr. ja ?

Capitalism still works — Greater Fool – Authored by Garth Turner – The Troubled Future of Real Estate

WWW.GREATERFOOL.CA

 

[Млађи Катон]

пре 9 часа, Pontifex Emeritus рече

због марксизма је човек пао

Malo je reći da je ovaj rezon zanimljiv. Veoma zanimljivo objašnjenje. Svaka čast!

[Bernard]

Spominjamo se Lamberta Ehrlicha, ki je Borisa Kidriča usmiljeno rešil smrti, slednji pa se mu je oddolžil z umorom!

                                                         

“Spomladi letošnjega leta je dr. Ehrlich padel na povelje voditelja OF Borisa Kidriča v Streliški ulici pred Ljudskim domom, od istega Kidriča, ki ga je Ehrlich rešil smrti,” je pisalo v medvojnem časopisju. Spominjamo se namreč komunističnega umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha, ob tem pa je najbolj škandalozno to, da se je skrajno zahrbten zločin zgodil po podpisu Borisa Kidriča, ki ga je Ehrlich leto pred tem rešil iz zapora v Avstriji, kamor so Kidriča zaprli zaradi terorizma. Včeraj, na dan njegove smrti, je potekala spominska slovesnost na Streliški ulici v Ljubljani, od koder so udeleženci odšli na dvorišče Teološke fakultete. Spominjamo se velikega domoljuba in duhovnika, ki so ga skupaj s študentom Viktorjem Rojicem okrutno pokončali člani partije, po vojni pa še oskrunili njegov grob. Ehrlich, sicer vplivna katoliška osebnost, je bil izredno kritičen do komunistov, ki so si prisvajali dominantno vlogo v boju proti okupatorju ter si prizadeval za povsem samostojno Slovenijo. Še kako dobro se je tudi zavedal, da želijo komunisti po vojni prevzeti oblast. Z mučeniško smrtjo je dovršil svoje plemenito poslanstvo, ki so ga zaznamovali pisateljevanje, znanstveno delo, govorniški nastopi ter aktivno delovanje na pastoralnem področju. Bil je povsod doma in stremel k trdemu delu, ob vsem tem pa ves čas izžareval veliko življenjsko moč. S svojim strokovnim delom si je pridobil tudi mednarodni ugled. 

Na včerajšnji dan je potekala spominska žalna slovesnost, saj smo se spominjali umora prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Slovesnost sta organizirali Društvo Združeni ob Lipi sprave in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Obenem smo se 26. maja 2020 spomnili tudi  študenta Viktorja Rojica. Dogodek je sicer potekal ob 17h na kraju umora na Streliški ulici v Ljubljani, od tam pa so se udeleženci podali na dvorišče Teološke fakultete, ki se nahaja na Poljanski cesti 4. Na programu slovesnosti sta bila tudi državna himna in kratek govor prof. dr. Janeza Juhanta ter molitev v spomin na pokojna. Erlich se je sicer rodil 18. septembra 1878, v kraju Žabnice v Kanalski dolini na Koroškem, v času svojega življenja pa je deloval kot profesor etnologije in primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani. V času delovanja se je odlikoval tudi kot duhovni spremljevalec študentov, in še zlasti kot izredno vplivna osebnost v Katoliški cerkvi. Zaradi svojih družbenih pogledov je bil ves čas trn v peti slovenski komunistični partiji, saj si je ta prisvajala osrednjo vlogo v slovenskem boju proti okupatorju, poroča Katoliška cerkev.

Erlich se je namreč še kako dobro zavedal, da želi partija po vojni prevzeti politično oblast, s čimer se nikakor ni strinjal. Prav zato ga je najeti morilec 26. maja 1942 na Streliški cesti v Ljubljani pred tedanjo Ljudsko kuhinjo tudi ustrelil. Pod streli pa je padel še njegov študent Rojic, ki ga je spremljal, ko sta se vračala od bogoslužja. “Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta” je v Mohorjevem koledarju leta 1945 zapisal urednik dr. Jože Pogačnik, poznejši nadškof Ljubljane. “Vsako stvar, ki je bila važna za Božje kraljestvo na Zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev. Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven, pri tem pa tako prijetno čil in krepak, da je pomenil živo obrambo božjih resnic in milosti na zemlji.” je še dejal zanj. Ehrlich se sicer odraščal v kleni kmečki družini, ki je posedovala tudi gostilno in pošto. Njegova domačija se sicer nahaja v bližini romarskega kraja Svete Višarje, kamor je tudi Ehrlich kot zavedni Slovenec, v svojih mladih letih pogosto romal.

                                                                

Pozneje se je na Višarje še vračal kot predavatelj na višarskih dijaških tečajih. Potem ko je končal ljudsko šolo v Žabnicah, pa se je vpisal na klasično gimnazijo v Celovcu. Zatem se je najprej udeležil študija bogoslovja v avstrijskem kraju Innsbruck na Tirolskem, z njim pa je nadaljeval v Rimu, kjer so ga 20. julija 1903 tudi posvetili v duhovnika, v istem letu pa je v Innsbrucku tudi prejel naziv doktorja teologije. Najprej je pastoralno deloval med svojimi koroškimi rojaki in sicer kot kaplan v Beljaku, pa tudi v stolni župniji v Celovcu, pozneje pa celo postal tajnik tamkajšnjega škofa, naposled pa celo profesor bogoslovja v Celovcu. Poleg tega se je na Koroškem z veseljem posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju. V letu 1904 je tudi ustanovil Krščansko-socialno zvezo za Koroško, ki na nek način obstaja še dandanes. V sodelovanju s svojim bratom Martinom, prav tako duhovnikom, ki je bil profesor svetopisemskih ved v Celovcu, pa sta za tamkajšnje slovenske študente ustanovila slovenski katoliški dijaški dom, sicer leta 1910. Brata sta tudi skrbela za ohranjanje in negovanje slovenske narodne  zavesti pri tamkajšnjih bogoslovcih, v času svojega delovanja na Koroškem pa je opozarjal tudi na zatiranje tamkajšnjih Slovencev.

Zaradi poznavanja situacije na Koroškem je bil leta 1919 član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu
Pravico in resnico je ves čas odločno branil ter tako vzgajal tudi mlade, ki so mu bili zaupani. Že na Koroškem je pod svojim okriljem zbiral tako delavsko mladino, kot tudi kmečke fante ter zanje organiziral različna srečanja in izlete v hribe, dogodke pa izkoristil tudi zato, da jih je navduševal za aktivno družbeno delovanje ter reševanje socialnih problemov. Zaradi dobrega poznavanja situacije na Koroškem pa je bil leta 1919 tudi član jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu, v letih 1919-1922 pa se je tudi študijsko izpopolnjeval s področja etnologije in primerjalnega veroslovja tako v Parizu kot tudi v Oxfordu ter napisal več znanstvenih razprav s čimer si je tudi pridobil ugled mednarodnega strokovnjaka in si kot takšen že leta 1922 pridobil naziv profesorja primerjalnega bogoslovja in apologetike na Teološki fakulteti tedaj še mlade slovenske univerze v Ljubljani, kjer je uvedel tudi nov študijski predmet – misijologijo.

                                           

Njegovi študenti so ga ohranili v spominu kot globoko pobožnega znanstvenika. Tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman, ga je postavil za duhovnega vodjo študentov na ljubljanski univerzi. Svojo srčno dobroto pa je še posebej izkazoval vsem svojim revnim dijakom in študentom. Mnogi so prepričanji, da je s svojimi dobrodelnimi dejanji celo pretiraval. Obenem je bil tudi ves čas v stiku z akademiki, ki jih je usmerjal pri njihovem delu, sposobne pa je vzgajal tudi za politično delovanje ter ustanovil akademski klub Straža. “Stražarji” so sicer sloveli kot zavedni katoličani in so zahtevali ostro ločevanje duhov. Znameniti Ehrlich pa se je kot “veliki stražar” podal v boj za narod in v tej borbi tudi prelil svojo kri. Kot zaveden Slovenec je na bratenje s Srbi in Hrvati gledal precej nejeverno. Idejni vodja akademskega kluba Straža in avtor Programa nove Slovenije je slednjega po kapitulaciji Jugoslavije predlagal obema meščanskima strankama, a ga nista želeli sprejeti. V njem je kot eno izmed političnih opcij predlagal samostojnost Slovenije, kar je komunističnim ideologom predstavljalo trn v peti, ki se ga morajo čim prej znebiti. S svojo vizijo si je očitno prislužil smrtno obsodbo.

Ehrlichovo zahtevo po ureditvi razmer so komunisti zlorabili in jo predstavili kot sodelovanje z okupatorjem
Ukaz za umor dr. Ehrlicha je podpisal revolucionar Boris Kidrič, ki pa ga je Ehrlich leto pred tem rešil iz zapora v Avstriji, kjer so Kidriča zaprli zaradi terorizma. Zgodilo se je, da se je na Ehrlicha takrat obrnila Kidričeva družina in ga prosila za pomoč. Ker je pri policiji na Dunaju imel bratranca, je posredoval in Kidriča so izpustili. OF je izvrševanje atentatov na pomembne Slovence zaupala VOS-u, ki ga je neposredno vodila žena Borisa Kidriča, Zdenka Armić Kidrič, po partizansko Marjeta. Tako sta zakonca skupno odstranila svojega nasprotnika. Družina Kidrič, ki ji je Ehrlich po najboljših močeh pomagal, ga je naposled izdala in umorila. Komunisti niso zdržali pritiska in morali so ukrepati tako, kot znajo najbolje – z umorom. Zadnje Ehrlichovo dejanje, s katerim si je prislužil smrt, je bilo, ko je Italijanom izročil spomenico z analizo represalij, ki sta jih nad slovenskim narodom izvajala italijanska okupatorska vojska in komunistična VOS. V njej je zahteval ureditev razmer in konec pobijanja nedolžnih. Komunisti so tudi to zlorabili, kot znajo samo oni – spomenico so uporabili kot dokaz za Ehrlichovo namišljeno sodelovanje z okupatorjem, nato pa ga ubili.

             

O dogajanju so pisali že med vojno. Prilagamo članek iz medvojnega časopisja, ki opisuje, kako je Lambert Ehrlich rešil Kidriča iz zapora, ta pa je nato lomastil kot glaven akter povojnih pobojev. V članku iz leta 1942 je pod naslovom ”Dr. Ehrlich reši Borisa Kidriča,” zapisano: “Dr. Ehrlichu se je smilil mladenič, ki je slabo vzgojen zašel na zločinska pota komunizma. Sklenil je, da bo interveniral zanj pri bivših avstrijskih oblasteh, da ga oprostijo in spuste domov. In to se mu je posrečilo. Kidrič je profesorju Ehrlichu obljubil, da bo opustil vsako komunistično delovanje in se poboljšal. Le pod temi pogoji ga je dunajska policija izpustila na svobodo. Toda komunist ne sme poznati častne besede in nobene poštenosti! Komaj je bil Kidrič na svobodi, že je začel zopet rovariti proti redu ter pozabil, da ga je vezala častna beseda, ki ga je rešila smrti. Dr. Ehrlichu se je lastna dobrota in usmiljenost bridko maščevala. Spomladi letošnjega leta je dr. Ehrlich padel na povelje voditelja OF Borisa Kidriča v Streliški ulici pred Ljudskim domom, od istega Kidriča, ki ga je Ehrlich rešil smrti.”

                                                                                          

Komunisti ga niso pustili pri miru niti po smrti
Pogreba se je udeležilo več kot tisoč ljudi, leta 2000 pa so na mestu njegovega groba na ljubljanskih Žalah postavili spominsko obeležje. Glavni razlog njegove likvidacije je v tem, da je želel in deloval za samostojno Slovenijo. Odklanjanje OF, partije in komunizma je k temu seveda zelo pripomoglo. Izvedbi revolucije je bil izredno v napoto. Brezbrižna komunistična oblast se je po končani vojni še zmeraj bala njegove avtoritete, njegove posmrtne ostanke pa so leta 1946 izkopali iz groba in jih raztresli nekje okoli Postojne. Bil je eden prvih ljudi, ki so želeli in verjeli v samostojno Slovenijo, zato bi si zaslužil pomembnejše obeležje. Na žalost izrojena leva politika rada prireja zgodovino, na prave heroje, katerih dejanja jim niso v prid, pa namerno pozablja.

 

Preberite še: Hvaležnost po komunistično: Borec za samostojno Slovenijo Ehrlich rešil teroristu Kidriču življenje, ta pa ga je v zahvalo poslal v smrt

 

Na pokopališču Žale v Ljubljani je nadškof msgr. Stanislav Zore OFM že 19. 9. 2018 blagoslovil kip v spomin na slovitega dr. Lamberta Erlicha in maševal ob 140-letnici rojstva tega duhovnika, ki je bil sicer ena izmed brezštevilnih žrtev komunističnega terorja na Slovenskem. Pri bogoslužju je zbrane vernike nagovoril še prof. dr. Janez Juhant, sicer v pokoju, ob kipu pa je nekaj besed spregovorila še dr. Helena Jaklitsch, poroča Nadškofija Ljubljana.

Domen Mezeg

Spominjamo se Lamberta Ehrlicha, ki je Borisa Kidriča usmiljeno rešil

NOVA24TV.SI

---

"Spomladi letošnjega leta je dr. Ehrlich padel na povelje voditelja OF Borisa Kidriča v Streliški ulici pred Ljudskim domom, od istega Kidriča, ki ga je Ehrlich rešil smrti," je pisalo v med