LAŽ JE NESMRTNA DUŠA KOMUNIZMA - Leszek Kołakowski, šta su nas sve lagali na časovima istorije u nekadašnjoj zajedničkoj državi Jugoslaviji

[Bernard]

Edvard Kardelj ni vedel

Prof. dr. Anton Bebler, politolog, diplomat in politik, sin ustanovitelja OF dr. Aleša Beblerja, edinega slovenskega komunista, ki je diplomiral in doktoriral na pariški Sorboni, za vedno je odšel 1981., se spominja očetovih pripovedovanj okoli sestanka v Vidmarjevivili.

 

»Ustanovni sestanek OF so sklicali Boris Kidrič, moj oče, Josip Rus, Josip Vidmar, Tone Fajfar in še nekateri, in to takrat, ko je bil Edvard Kardelj v Zagrebu.

Brez njega in brez njegovega soglasja, brez njegove vednosti in brez odobritve partijskega vrha. Zaradi tega Kardelj tega datuma ni maral.

 

Ko so leta 1951 praznik ukinili (in ga leta 1968 po sedemnajstih letih med vlado Staneta Kavčiča spet uvedli, op. p.), so to storili, ker Kardelj ni hotel, da bi v Sloveniji licitirali z drugimi republikami, kdo je prej začel odpor.

 

Kardelj je to utemeljeval, da iz kolegialnosti, kot privrženec jugoslovanstva, ni hotel izpostavljati 27. aprila, ker bi sledilo, da so bili Slovenci prvi, da so se uprli okupatorjem že pred Srbi, ki so praznovali dan upora 4. julija.« In tako smo mi 17 let dan upora proti okupatorju praznovali 22. julija. 

 

 

Kako so ukinili Praznični 27 april

 

Josip Vidmar

 

Dan Osvobodilne fronte so na koledar spet uvrstili leta 1968.

Ena od slovenskih posebnosti, ki izvira iz socialističnih časov, je tudi tako imenovani most, kar pomeni podaljševanje praznikov. Gre za kombinacijo praznikov (dela prostih dni) in dopusta, ko je človek – če ima službo – lahko prost tudi šest ali celo 11 dni, dopusta pa porabi le nekaj dni. V četrtek, 27. aprila, bomo praznovali dan upora proti okupatorju, nekdanji dan Osvobodilne fronte (OF), ki bi ga nekateri (že drugič v slovenski zgodovini) najraje ukinili, po treh dneh mu sledita 1. in 2. maj, vmes sta sobota in nedelja.

Sedemindvajseti april praznujemo kot dan upora proti okupatorju, ko so se tega dne leta 1941 domoljubni posamezniki in organizacije zbrali v Vidmarjevi vili v ljubljanski Rožni dolini, da bi ustanovili protihitlerjansko koalicijo. Sprva se ji je reklo protiimperialistična fronta, v vsakem primeru pa je to najbolj neoskrunjeni trenutek narodnoosvobodilnega boja (NOB). Če je partizanski upor neločljivo povezan s komunistično revolucijo in partijsko diktaturo, je ustanovni sestanek OF simboliziral idejo združevanja različnosti.

V letu 1941 so v OF sodelovali: sokoli in komunisti, krščanski socialisti in žensko gibanje Angele Vode, kulturniki in Nagodetova Stara pravda. Komunistko in antifašistko Vodetovo so pozneje degradirali njeni lastni soborci, ki so jo po vojni tudi zaprli, kar velja za najtemnejšo plat zgodovine slovenskega komunizma. Še slabše jo je odnesel liberalec Črtomir Nagode. V montiranem političnem procesu 1947. je bil obsojen na smrt, ko je mati izvedela, da so sina usmrtili, je avgusta istega leta naredila samomor.

Zanimivo zgodovino, le malo manj kot hiša, v kateri je bila ustanovljena OF, imata tudi vili, ki stojita skoraj tik zraven nje in le nekaj deset metrov bližje središču Ljubljane. Prva je Vila Zlatica, poimenovana po hčerki nekdanjega župana Ljubljane, po splošnem mnenju največjega ljubljanskega prvega moža vseh časov, Ivana Hribarja. Spomnimo: 18. aprila 1941, le nekaj dni pred zgodovinskim sestankom v Vidmarjevi vili, je šestkratni ljubljanski župan Hribar po vkorakanju italijanskih fašističnih čet naredil samomor – pri 90 letih je ovit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico, našli so ga pri zapornicah na Ambroževem trgu.

Bil je velik slovenski domoljub in zavzet, strasten politik pa tudi bančnik, diplomat in literat. Na županski stolček se je zavihtel leta 1896, ko je bila Ljubljana zaradi katastrofalnega potresa, ki je maja 1895 prizadel mesto, paralizirana. Med njegovim županovanjem se je zgodil pravi preporod glavnega mesta, zgradili so številne zgradbe. Z mestno elektrarno so leta 1898 zasvetile električne luči, Hribar je priskrbel plinarno in uredil plinsko napeljavo, dal zgraditi prvo javno kopališče, mestno ubožnico na Vodmatu, nove bolnišnice in šole ter številne spomenike. Med njimi je osrednji ljubljanski spomenik Franceta Prešerna, ki so ga odkrili septembra 1905.

Vila, poimenovana po Hribarjevi hčerki dr. Zlati (Zlatici) Hribar, je na njeno željo – potomcev in bližnjih sorodnikov ni imela – postala po njeni smrti leta 2000 državna last, prepoznana je bila kot kulturna dediščina. Na željo gospe Zlatice, zapisane tudi v oporoki, naj bi bil v njej muzej v spomin na njenega očeta. Tako so ji obljubili na kulturnem ministrstvu, a so besedo gladko požrli. Sicer pa je nekaj pohištva, opreme in umetniških slik iz vile v ljubljanskem mestnem muzeju, Hribarjeva delovna soba pa v muzeju na gradu v Podsredi na Kozjanskem.

Pod okriljem ministrstva za kulturo, ki je bil lastnik vile, se z objektom deset let ni dogajalo nič. Leta 2010 je država Zlatico prenesla na Mestno občino Ljubljana, pod novim lastnikom se zdaj sedem let zgodba nadaljuje. Vsako leto je mesto z županom Zoranom Jankovićem na čelu napovedalo, da bo začelo obnovo vile prihodnje leto, a potem od tega odstopilo, češ da ni denarja. Stavba na elitni lokaciji pod Rožnikom na robu krajinskega parka in ob Tivoliju, na Gursu jo ocenjujejo na dobrega pol milijona evrov, pa propada. Toda Zlatici se morda le obetajo boljši časi: lani je občina sprejela konservatorski načrt, po katerem naj bi županovo hišo in vrt do leta 2019 spremenili v muzej ljubljanskega meščanstva. Projekt je vreden 1,5 milijona evrov, so ocenili na Magistratu.

Toliko o najlepšem mestu na svetu, kar zadeva njegovo elitno lokacijo Rožno dolino, v kateri se – mimogrede – že nekaj let dogajajo tudi gradbene svinjarije, spreminjajo namembnosti zemljišč in po tihem sprejemajo škodljivi urbanistični načrti, zaradi katerih je šla zdaj pokonci civilna iniciativa, ki jo vodi hčerka enega od ustanoviteljev OF, Živa Vidmar, kajpak rojena Rožnodolka in neizprosna borka s špekulanti in goljufi vseh vrst.

Civilna iniciativa za sonaraven razvoj Rožne doline in Olepševalno društvo Rožna dolina sta zelo hitro v zadnjem tednu marca in prvem aprila zbrala okoli tisoč petsto podpisov proti degradaciji vrtne mestne četrti Rožna dolina.

Nedaleč od vile Zlatice, le dve stavbi sta vmes, je vrsto let z družino živel tudi karizmatični slovenski politik Stane Kavčič. V vilo se je preselil po drugi svetovni vojni in živel v njej vse do svoje smrti marca 1987. Pred okroglimi tridesetimi leti je torej odšel slovenski petelin, ki je prezgodaj pel, kot je cinično in sarkastično zanj nekoč dejal eden od tistih, ki so ga leta 1972 politično odstranili in izbrisali, Mitja Ribičič. Po smrti moža je Kavčičeva vdova Angelca vilo prodala, v njej je bila do nedavnega ekonomska izpostava poljske ambasade pri nas. Za zidano ograjo med Cesto 27. aprila in vrtom vile je Kavčič, ki je vse od svoje politične odstranitve pisal dnevnik, v klaftrskih drvah pred Udbo skrival svoje pisanje, ki sta ga po njegovi smrti z naslovom Dnevnik in spomini uredila in leta 1988 izdala Janez Janša in Igor Bavčar.

 

Praznični 27. april
 so že ukinili

WWW.SLOVENSKENOVICE.SI

---

Praznični 27. april
 so že ukinili

 

[Bernard]

Loški grad – v levem stolpu spodaj je bila mučilnica. (Foto: A. Škorc, 2016)

Loški grad

Partizan, ki je sprožil nemške represalije nad Ločani, je naredil samomor

Po vojni se je Gaj vrnil v Loko in se, kot je bil že prej, zaposlil v klavnici. A povojno življenje zanj ni bilo ravno lepo. Očitno ni imel nobenega miru, vest ga je morala močno gristi in če se mu je zdelo, da ga je kdo nekoliko preveč pogledal, je naravnost ponorel. Veliko kozarcev je izpraznil, bil je človek brez prijateljev, brez cilja, praktično brez življenja, bi lahko rekli. Bilo je okoli dveh popoldan in ravno smo se odpravljali domov, ko smo zaslišali strel. Pogledali smo skozi okno in videli grozljiv prizor. Gaj se je v zapravljivčku pripeljal iz klavnice in se pred Krono ustrelil.

O času prebitem v zaporu ni nikoli niti spregovorila, vendar so posledice, ki nam jih ni mogla prikriti, govorile same zase. Ko je naša mami prišla iz zapora na Rajhenburgu, si je povijala noge in to je pač postalo dejstvo, ki mu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Si pač povija noge. Enkrat pa pride ati k meni in pravi: »A veš, da mami ponoči vstaja in gre v kuhinjo, kje od bolečine kar vpije. Izgleda da jo noge tako bolijo.«  In res je bilo tako hudo, da je mami obležala. Šla sem po doktor Grila, ki jo je prišel pogledat. Bila sem zraven in prav zgrozila sem se, ko sem videla njene noge. Vse je bilo v ranah in zdelo se mi je, da na nekaj mestih vidim celo kost. Tako grozne rane je imela. Bile so pa posledica mraza v zaporu.

Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.

Zahrbtna, pokvarjena, tatinska, zločinska in bog ve kakšna še, je bila komunistična oblast, a oblast so ljudje in ljudje so tisti, ki so pokvarjeni. Če mi v tistih časih to ni bilo jasno in nisem razumela preganjanja naše družine, danes temu ni več tako. Še več, danes, mnogo let po dogodkih, ko sem v knjigi Črne bukve prebrala: »Vse trgovce in gostilničarje je treba obravnavati kot izdajalce, čeprav so delali za partizane, saj tega niso počeli iz svojega prepričanja, pač pa za svoje koristi.« Šele sedaj vem, da smo pravzaprav lahko srečni, da smo sploh ostali živi.

Ostanejo pa vprašanja. O ljudeh. O zlobi tistih ljudi, ki so se zbrali pod rdečimi prapori, se poimenovali ‘komunisti’, trdili, da delajo za narod, pa so vse pripadnike naroda, ki so si tekom življenja ustvarili nekaj več, tistega ‘več’ oropali. Preprosto so jim vse pokradli in krajo mirno uzakonili. Nekatere so za nameček še pregnali ali pa – zelo prikladno, če se želite iznebiti prič za svoja nedela – preprosto postrelili. Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča. Vmes ni nič. Ali eno ali drugo.

Zahrbtna, pokvarjena, tatinska, zločinska komunistična oblast

WWW.CASNIK.SI

---

Krvava zarja prinaša sporočilo, da se bomo le z resnico osvobodili boleče preteklosti in se kot narod ozrli v lepšo prihodnost.

 

[Bernard]

Teharje, potopljeno taborišče mučenja in smrti

Teharje, taborišče mučenja in smrti, predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali.

Teharje, potopljeno taborišče mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo imeli za zaveznike, je bila predana slovenska vojska, izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt. Oktobra 2013 je bila v Teharjah slovesnost, na kateri je bil govornik Ivan Korošec, eden od preživelih ubežnikov iz teharskega taborišča. Tekst njegovega govora objavljamo v celoti, lahko pa prisluhnete tudi video posnetku njegovega govora.

 

»Tovarišice, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Blizu vrat civilne barake je pripeljal par konj voz diro, kmalu za njim pa se je primajal star velik osebni avto in se ustavil pred civilno barako. Iz njega so izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišice, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Ukazovalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina. Nato so partizani s »tovarišicami« vdrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke. Hotele bi jih skriti, toda kam. Klici otrok in jok mater so šli do kosti. »Mamica! Mamica!« so se otroci stegovali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcami – ko so napolnili avto, so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Ti so jokali in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke v »dečji dom«, smo ugibali. Za barako pa je voz obstal in dojenčke so zmetali z voza kot naročena drva. – Dovolj – dragi moji – predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali. –

 

Teharje, taborišče mučenja in smrti, 75 let pozneje nas še vedno opominja

WWW.CASNIK.SI

---

Teharje, taborišče mučenja in smrti, predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali

 

http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba/2017/05/31/28-5-2017-teharski-spomenik-v-eraj-in-danes

[Bernard]

Judinji Ženi Lebl ni bilo najhuje v nacističnih, ampak v komunističnih taboriščih

Povsem drugačne obravnave je bila deležna 22-letna novinarka, Judinja Ženi Lebl, ki je preživela strahote nacističnih taborišč. A že pri prvem srečanju z osvoboditelji v Nemčiji je bila smrtno ogrožena. Rdečearmejci so namreč taboriščnice posiljevali, ona pa jim je za las ušla. Po vrnitvi v domači Beograd je dobila službo pri dnevniku Politika. Tam je nekoč ponovila neko šalo. A takrat še ni bilo janšizma niti diktature, takrat so bili Tito, komunizem in ljudska demokracija. Nič od tega pa ne prenese ne šale ne kritike, kaj šele svobodo govora.

Ženi Lebl za šalo o Titu dobila dveinpolletno kazen

Kasneje, ko ji je uspelo oditi v Jeruzalem, je Ženi Lebl v knjigi Ljubičica bela – Vic dug dve i po godine (Bela vijolica – Šala, dolga dve leti in pol) zapisala, da ni bilo najhuje v nacističnih taboriščih, ampak v komunističnih na Svetem Grgurju in Golem otoku. No, in sedaj šala, zaradi katere so jo poslali na Jadran. »Ali veste, zakaj je Jugoslavija osvojila prvo mesto na svetovnem cvetličnem sejmu? Ker je vzgojila stokilsko vijolico.« Šala je merila na pesem, ki je poveličevala Tita: »Druže Tito, ljubičice bela, tebe voli omladina cela. Tebe voli i staro i mlado, druže Tito, ti narodno blago.« (Tovariš Tito, bela vijolica, vsa mladina te ljubi. Ljubijo te stari in mladi, tovariš Tito, ti si ljudska dobrina.)

Novinarka Ženi Lebl za šalo o Titu dobila dveinpolletno kazen

WWW.CASNIK.SI

---

Ženi Lebl za šalo dobila dveinpolletno kazen: kaj bi se zgodilo tistemu, ki bi kričal: »Ubi Tita!« ali imel plakat: »Smrt titoizmu, svoboda narodu!«

 

[Bernard]

Zakaj in kako je prišlo do ustanovitve domobranstva

Domobranci … kaj nam pomeni  ta beseda? Pomeni nam vojake, ki so branili slovenska življenja, domove in vrednote  pred napadi in razdejanjem partizanskih enot, izvajalcev komunistične revolucije. In z življenjem plačali to poslanstvo. Bili so odgovor na medvojne dogodke in revolucijo.

Po podpisu nenapadalne pogodbe avgusta 1939 med Stalinom in Hitlerjem, je Nemčija 1. septembra napadla Poljsko in si jo razdelila z zaveznico Rusijo. Na ta napad sta odgovorili Francija in Anglija in po Evropi se je vnela druga svetovna vojna. Iz Moskve so vse komunistične stranke dobile ukaz, da naj podpirajo Nemce.

Jugoslavija je bila napadena 6. aprila 1941. Nemške čete, skupaj z zavezniki Italijani, Madžari in Bolgari, so zasedle jugoslovansko ozemlje. Tako smo imeli v Sloveniji na severu Nemce, na vzhodu Madžare, po sredini in na jugu pa Italijane.

Slovenski komunisti sestavljali Gestapu sezname zavednih Slovencev

Kot zavezniki, so slovenski komunisti z navdušenjem pozdravljali okupatorja, delali zanj propagando, razobešali zastave s kljukastim križem, sestavljali Gestapu sezname zavednih Slovencev. 27. aprila so celo ustanovili PIF, Proti Imperialistično Fronto, naperjeno proti Angležem in Francozom.

Slovenski narod je bil pretresen, a že takoj so se organizirala prva odporniška gibanja: meseca maja je SLS ustanovila Slovensko legijo, Sokoli pa Sokolski vojni svet, ter avgusta Sokolsko legijo. To so bile paravojaške enote, pripravljene sodelovati z zahodnimi zavezniki, zaenkrat z vohunjenjem in obveščevanjem.

Zavedali so se, da bi bila oborožena vstaja takrat tragična za slovenski narod, zaradi prevelike vojaške premoči okupatorjev in možnih represalij. Vsekakor je pa primorski TIGR že 13. maja izbojeval bitko z Italijani na Mali gori pri Ribnici.

22. junija 1941 je Nemčija prelomila pogodbo in napadla Rusijo. Prijatelji okupatorji so kar naenkrat postali sovražniki, čeprav se v Sloveniji ni nič spremenilo. KP je svojo PIF preimenovala v OF – Osvobodilno Fronto, naperjeno proti svojim bivšim zaveznikom. Datum 27. april, dan ustanovitve PIF, preimenovane v OF, se sedaj praznuje v Sloveniji kot “Dan upora proti okupatorju”. S tem pač hoče KP zamegliti svoje začetno zavezništvo z njimi.

Komunistični partiji, majhni po številu, a strogo disciplinirani, brez vsakršnih moralnih principov in z v Moskvi izvežbanimi člani, je vojna z okupacijo nudila težko pričakovane razmere, da izpelje revolucijo in prevzame oblast. Seveda pa tega cilja ni smela priznati in je organiziranje in oboroževanje svojih vojaških enot – partizanov, preoblekla v NOB. Proglasila se je tudi kot edina voditeljica tega boja in kdor bi se boril mimo nje, bo proglašen za izdajalca in kot tak, zasluži smrt. Prvi partizanski bataljon je bil ustanovljen meseca avgusta 1941.

Začetek revolucije

Metamorfoza, da so okupatorji iz zaveznikov postali sovražniki šele po napadu na Sovjetsko Zvezo, se jasno izraža v prvih partizanskih pesmih, sedaj v pozabi:

“Na klic Kominterne – združite se v čete – v boj za Sovjete – rdeče smo fronte bojevniki mi – ker naše je geslo: Sovjeti sveta.”

Za izpeljavo revolucije se je partija morala znebiti svojih ideoloških nasprotnikov. Po mestih so njene posebne enote pobijale vplivne Slovence, za katere je vedela, da se ji ne bodo nikoli podredili. Na deželi so pa to delo opravljali partizani s plenjenem po kmetijah in požiganjem hiš, šol in cerkva ter mučenjem ideoloških nasprotnikov, proglašenih za izdajalce, predno so jih pobili. S tem so terorizirali ljudstvo. Da pa pokažejo, da se bore za svobodo, so izvajali sabotaže, posebno na prometne zveze in uprizarjali spopade z okupatorjem; tem spopadom so sledile krvave represalije. Tako so tudi izpolnjevali navodila E. Kardelja, našteta v pismu Titu: “… kako je za okrepitev partizanskih odredov moč izrabiti okupatorjevo požiganje vasi in druge vrste maščevanja nad civilnim prebivalstvom. Represalije je zato preprosto treba izzivati, okupatorja naravnost prisiliti nanje, za zmago revolucije so potrebni kar najhujši zavojevalci.“

Tisoči darovani na oltarju revolucije

In to se je dogajalo v naši domovini, s tisoči in tisoči žrtvami, darovanimi na oltarju revolucije. Tako imenovani NOB je bil le scenarij v katerem je potekala revolucija in boj za oblast. Te partizanske akcije so bile vsakodnevne, okupatorja niso dosti brigale, saj so žrtve bili po večini Slovenci in povrhu so mu dajale še povod za maščevanje.

Tisti del prebivalstva, ki ni nasedel propagandi in lažem in je stvarno presojal dogodke ter razumel, za kaj gre, in se tudi ni dal ustrahovati, se je pa znašel v zelo težkem položaju. Prepuščen sam sebi, je bil prisiljen, da si organizira samoobrambo in si priskrbi orožje, da se brani pred revolucionarji, preimenovanimi v osvoboditelje naroda. S to nujnostjo po samoobrambi so komunisti sprožili državljansko vojno v Sloveniji.

Vaške straže

Prve take samoobrambne skupine so bile Vaške straže, prva ustanovljena julija 1942,  in potem po vaseh na ozemlju pod italijansko zasedbo. Sami so si priskrbeli orožje, nekaj starega so pa dobili od Italijanov. Po ustanovitvi teh slabo oboroženih in po večini vojaško neizvežbanih enot, so se partizanski vdori po vaseh znatno zmanjšali.

Znan je tragičen konec vaških stražarjev, utrjenih v Turjaškem gradu, čakajoč na zahodne zaveznike, kar se pa ni zgodilo. Ko je Italija 8. 9. 1943 kapitulirala, je prepustila vse orožje partizanom, v zameno za prosto pot domov njenim četam in tudi vojnim zločincem. Italijanski topničarji so še porušili zidove turjaškega gradu in ko je zaplapolala bela zastava vdaje, so vdrli partizani, ranjence takoj pobili, druge pa zvezane odpeljali v že izpraznjeno mesto Kočevje in jih tam po  večini postrelili. Ta morija je bila dokončen dokaz, da ne gre za osvobajanje, ampak za revolucijo.

Skromne, a učinkovite samoobrambe je bilo s tem konec. Ozemlja, ki so jih Italijani izpraznili, so partizani proglašali za  »osvobojeno ozemlje«, a so jih Nemci zasedali brez najmanjšega odpora. Partija in partizansko vodstvo se je zavedalo, da se vojna sreča odloča na vélikih bojiščih, ter usoda narodov na konferenčnih omizjih zaveznikov , zato je njihov vojaški poseg nepomemben in potreben le za domačo propagando. Z Nemci, ki so že tudi dvomili o svoji zmagi, so se pogajali, kako naj bi si med seboj povzročali čim manj škode, a ohranili videz bojevanja. Tako se bodo lažje posvetili evoluciji za prevzem oblasti.

Za protikomunistični tabor več kot črno obzorje in njih voditelji so se tega dobro zavedali

Nujnost po samoobrambi je bila jasna. Za uspešno obrambo celotne dežele in da preneha teror, bo potrebna dobro oborožena vojska, ne ilegalne enote, kot so nekateri svetovali ki bi se znašle med dvema ognjema. A kako organizirati to vojsko v zasedeni deželi?

Stali so pred težko odločitvijo: ali prepustiti ljudi svoji usodi, ali pa organizirati, tudi s pomočjo okupatorja, protirevolucionarne čete, ki bi se pa borile izključno proti partizanom, nosilcem revolucije.  Ocenili so, da bi bilo to manjše zlo kot pa prepustiti slovenski narod komunizmu. A zavedali so se, da gledano z mednarodnega vidika, jih ta odločitev izpostavlja, da bodo obdolženi kolaborantstva.

 

Tvegali so tudi to, ker niso našli drugega izhoda.

To je pa izrabila KP, ki jih je prisilila v ta stik, in jih v svoji propagandni mreži obdolžila izdajalstva. Dobljeno orožje pa ni bilo namenjeno, da bi se borili za okupatorja, ampak za obrambo slovenstva v državljanski vojni, ki jo je zanetila prav KP. V državljanskih vojnah se pa ne gre za izdajalstvo, temveč je spopad med pripadniki različnih družbenih ureditev.

Prvi domobranski bataljon je bil ustanovljen 15. septembra 1943

Organizirani so bili kot slovenske protikomunistične vojaške enote s slovenskimi častniki, s slovenskim poveljevalnim jezikom in pod slovensko zastavo. Po večini so jih sestavljali prostovoljci. Okrog 15.000 fantov in mož je stopilo v te vrste. Naloga domobrancev je bila preprečevati partizanske akcije po Sloveniji, ki so prinašale ljudem toliko gorja.

Nemci so dobro vedeli, da je za domobrance, zavedne Slovence, stik z njimi travmatičen, da ga prenašajo samo zato, da bi rešili svoj narod komunizma. Niso jim zaupali, zato so večkrat od njih zahtevali izkaze lojalnosti, z grožnjo ukinitve. V naseljih, kjer so domobranci imeli svoje postojanke, čez 50 jih je bilo, se je življenje normaliziralo. Redkokdaj so partizani vdirali v ta naselja in postojanke so napadali le, če so bili v veliki premoči. Umaknili so se v oddaljene obmejne kraje, v kočevske gozdove, Belo Krajino … in tam gospodovali. O prošnjah domačinov iz teh krajev, da bi se tudi pri njih ustanovile domobranske postojanke, Nemci niso hoteli nič slišati. Sklenjene pogodbe je pač treba spoštovati.

Domobranci so izpolnili svojo nalogo. Večino slovenskega ozemlja so zavarovali pred partizanskim terorjem

A v odločujočih krogih zaveznikov – zmagovalcev, med hrumenjem poslednjih bitk za dokončno uničenje nacistične Nemčije, nihče ni posvečal pozornosti tem krajevnim dogodkom. Evropo so že bili razdelili in Jugoslavija s Slovenijo bo prešla v komunistično območje. Tudi drugim zahtevam Sovjetske Zveze, ki je doprinesla glavni krvni davek v tej vojni, se skoraj ni nasprotovalo. Četudi je zahteva pomenila vojni zločin in kršitev človekovih pravic.

In to se je dogodilo domobrancem. Po umiku pred komunizmom čez mejo, so jih Zavezniki razorožene izročili v roke tistim, pred katerimi so svoj narod in njegove vrednote branili. Čeprav so vedeli, kaj jih po izročitvi čaka.

Brez strahu in brez sovraštva v srcu, so domobranci, po hudem mučenju šli v smrt. Z življenjem so plačali zvestobo svojemu geslu: Mati, Domovina, Bog.

vir:govor g. Francija Markeža na Spominski proslavi v Slovenski hiši, 2. junija 2019 (Svobodna Slovenija)

[Bernard]

Resnica ali laž? Koga vse je želela komunistična partija likvidirati že ob začetkih revolucije leta 1941?

The statue of the criminal Boris Kidrič still stands in Ljubljana.

 

V svoji tajni deklaraciji z dne 16. 9. 1941 CK-KPS je revolucionar Boris Kidrič naznanil, da je pravi trenutek za likvidacijo vseh resničnih in namišljenih nasprotnikov in navedel, kateri so ti nasprotniki. Med drugim navaja veleposestnike, kapitaliste, voditelje bele garde, intelektualce, študente in nekatere duhovnike itd. Ob tem se pojavlja vprašanje, ali je to ta famozni boj komunistov proti okupatorju, ali gre samo za krvavo revolucijo proti domačemu prebivalstvu, saj je večina omenjenih v dokumentu predstavnikov domačega prebivalstva, medtem ko so predstavniki okupatorskih sil v manjšini. 

“CK se zaveda in poudarja, da je pri sedanjem političnem položaju napočil čas za izvrševanje socialistične revolucije,” so v svoji tajni deklaraciji CK-KPS zapisal revolucionar Boris Kidrič, ki se je odločil, da je napočil pravi trenutek za likvidacijo vseh resničnih in namišljenih nasprotnikov, med katerimi so tudi veleposestniki, kapitalisti, industrialci, funkcionarji meščanskih strank, ki niso na delu v OF ali pri NOV, voditelji bele garde, voditelji plave garde, intelektualci, študentje in kavarniški politiki in nekateri duhovniki itd.

Ob tem se pojavlja vprašanje, ali je to ta famozni boj komunistov proti okupatorju, ali pa gre samo za krvavo revolucijo proti domačemu prebivalstvu, saj je večina omenjenih v dokumentu predstavnikov domačega prebivalstva. Revolucionar Kidrič v svojem dokumentu sicer posebej poudarja, da gre za strogo zaupno besedilo, s katerim so lahko seznanjeni samo organizatorji partije. Ob tem se izpostavlja najvažnejše starejše člane in funkcionarje.

Kidrič je v svojem dokumentu prepričan, da je čas za socialistično revolucijo dozorel in navaja razloge zanjo ter pojasnjuje določene politične okoliščine, ki naj bi bile v prid njegovi odločitvi. Ob tem izpostavlja prepad med KPS, liberalci, krščanskimi socialisti in ostalimi politično usmerjenimi elementi znotraj OF. Poleg tega še posebej izpostavlja, da se mora na predvečer revolucije prenehati sodelovati z meščanstvom znotraj OF, ker naj bi šlo za antirevolucijonarje, ki so preveč povezani s kapitalizmom in ne razumejo delavstva.

V osrednjem delu svojega dokumenta Kidrič natančno pojasnjuje, na koga vse se nanašajo likvidacije. V svojem obsežnem seznamu navaja: vse voditelje OF, ki pripadajo kakšni meščanski smeri, veleposestnike, kapitaliste, industrialce, kulake, voditelje in funkcionarje meščanskih strank, ki niso na delu v OF ali NOV, voditelje bele garde, voditelje plave garde, SS-ovce, gestapovce, intelektualce, študente in kavarniške politike, duhovnike, ki so proti delavstvu. Obenem se mora zapreti vse bivše jugoslovanske oficirje.

… še vedno pridiga sredi Ljubljane- ,podpisan pod navodila priročnik in blagoslov vsem likvidacijam po ‘41. pic.twitter.com/TqOM6f8b7V

— M (@sslowhand) April 27, 2020

 

V dokumentu Kidrič še navaja, da je potrebno vse duhovnike brez izjeme zapreti, obenem pa tudi cerkve. Cerkev se sicer ne sme zrušiti, vendar pa ostalo cerkveno premoženje pride v roke partije. Poleg tega se mora prisiliti vsa “vojaška odposlanstva kapitalističnih držav”, da odpotujejo, z njimi pa naj se prekine vse stike.

Tudi vse osebe, ki nasprotujejo narodnoosvobodilnemu boju, naj se tajno odstrani. Poleg tega se prepoved nanaša tudi na vse meščanske časopise, radijske aparate pa je potrebno zaseči, vse javne urade in druga področja javnega življenja pa naj zasedejo oddelki NOV.

 

Resnica ali laž? Koga vse je želela komunistična partija likvidirati ž

NOVA24TV.SI

---

V svoji tajni deklaraciji z dne 16. 9. 1941 CK-KPS je revolucionar Boris Kidrič naznanil, da je pravi trenutek za likvidacijo vseh resničnih in namišljenih nasprotnikov in navedel, kateri so ti

 

[Bernard]

Komunisti so si izmislili 27. april, da bi prikrili kolaboracijo z nacisti

27.aprila naj bi se komunisti uprli okupatorju, a 1. maja z njimi praznovali?

WWW.CASNIK.SI

---

27. aprila naj bi se komunisti odločili za upor proti okupatorjem, samo štiri dni kasneje pa so skupaj z nacisti, okupatorji, obeleževali praznik dela.

 

 

Partizani Nemcem prodajali britansko orožje za ponarejene funte

Partizani so Nemcem prodajali britansko orožje, ugotavlja Pirjevec

WWW.CASNIK.SI

---

Pirjevec predstavlja posel z orožjem, ki je cvetel, dokler se Tito ni zavedel prevare«. Namreč, da so jim Nemci dajali ponarejene funte.

 

 

Janša: “Komunisti so šele po dveh letih dvojne kolaboracije postali Hitlerjevi nasprotniki”

Predsednik SDS Janez Janša je na slovesnosti v Rovtah pri Logatcu dejal, da so državljansko vojno med 2. svetovno vojno povzročili komunisti. Kot dve veliki zli 20. stoletja je označil komunizem in nacionalsocializem. Ob tem je zavrnil prepričanje nekaterih, da je "eno zlo s tem, ko se je spopadlo z drugim, prenehalo biti zlo in je postalo dobro".

Janša: “Komunisti so šele po dveh letih dvojne kolaboracije postali Hitlerjevi nasprotniki”

WWW.DNEVNIK.SI

---

Predsednik SDS Janez Janša je na slovesnosti v Rovtah pri Logatcu dejal, da so državljansko vojno med 2. svetovno vojno povzročili komunisti. Kot dve veliki zli 20. stoletja je označil...

 

[Bernard]

»Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami«

Aleš Bebler

 

»Komunisti bodo šli v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze« (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204).

Edvard Kardelj

 

https://demokracija.si/fokus/miti-o-novejsi-slovenski-zgodovini/

 

                                        

[fsa]

[haveaniceday]

пре 2 минута, fsa рече

Без индустријског капитализма такоће не би имао
Антибиотике

Антивиралне лекове

Вакцине

Гомилу скенера и медицинске технологије.

Авионе
Камионе
Хлеб за 50 динара.

Мобилне телефоне
Интернет 

Књиге доступне на свим језицима било где у свету.
Литературу и знање на дохват руке 

Итд ... да набрајам. Има много глупавих мимова који немају пуно смисла. 
 

[fsa]

[Bernard]

пре 4 минута, haveaniceday рече

Има много глупавих мимова који немају пуно смисла. 
 

I takve mimove najviše obožavaju upravo "moleri".........

(on je super lik) 

[haveaniceday]

пре 2 минута, Bernard рече

I takve mimove najviše obožavaju upravo "moleri".........

(on je super lik) 

Ma fsa je neki miks zapadnog liberalcica i srpskog nacionaliste, covek ima apsolutnu krizu identiteta trpa sve sto mu se svidja u narativ. 
 

Kao ne valja mu kapitalizam ali se divi kineskom uspehu (koji je dosao kroz kapitalizam u kini). 

 

[Bernard]

Poglejte si to sramotno partizansko statistiko: Med vojno so uničili vsaj 61 gradov

                                    

 

Poleg političnih nasprotnikov so bili žrtve slovenskih komunistov v njihovi revolucionarni gorečnosti med drugo svetovno vojno tudi mnogi gradovi. Le v nekaj primerih jih je požgal ali bombardiral kdo drug, pa še takrat posredno krivdo nosijo partizani.

 

Poglejte si to sramotno partizansko statistiko: Med vojno so uničili vsaj 61 gradov | Nova24TV

NOVA24TV.SI

---

Poleg političnih nasprotnikov so bili žrtve slovenskih komunistov v njihovi revolucionarni gorečnosti med drugo svetovno vojno tudi mnogi gradovi. Le v nekaj primerih jih je požgal ali bombardiral kdo...