Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli - Pope Pius XII

[Bernard]

Arhivi o Piju XII. končno odprti

Gre za dva milijona dokumentov in pontifikat Pija XII. razumejo kot ključen za razumevanje zgodovine 20. stoletja. Materiala je 323 metrov, kar da kaže, kako živahna in razvejena je bila diplomatska dejavnost Svetega sedeža v tem času.

Očitek, ki se je prijel Pija XII., je bil, da je pasivno sodeloval z nacizmom. Kritiki so namreč menili,­ da bi se med judovskim holokavstom v drugi svetovni vojni moral oglasiti in ga obsoditi ter se ne zaviti v molk, kar je dejansko storil. Nikoli namreč ni javno obsodil pregona in genocida nad Judi niti nad drugimi preganjanimi ljudmi ali skupinami ljudi.

Prefekt vatikanskega apostolskega arhiva msgr. Sergio Pagano je za Radio Vatikan povedal, da priprave na to potekajo že kakih petnajst let. Gre za veliko dokumentov in v tem obdobju so jih digitalizirali. Znanstveniki, raziskovalci in zgodovinarji bodo poslej imeli veliko nadrobnega dela.

Pagano ni skrival mnenja, da bodo dokumenti pokazali na dober in dobrodelen značaj Pija XII. in bodo na neki način spremenili zgodovinsko predsodbo, ki je nastala spontano. Da bi dan odprtja arhivov pospremili z ustrezno strokovno argumentacijo, je v Vatikanu 21. februarja potekal študijski dan. Tam so predstavili katalog dokumentov, ki so ga izdelovali zadnjih dvanajst do petnajst let.

Za dostop do arhivov je uspešno zaprosilo 85 raziskovalcev, je poročal francoski LaCroix. Guardian je poročal o 150. Dovoljenje se nanaša na raziskovanje obdobja med letoma 1939 in 1958. To je tudi približen okvir papeževanja Pija XII., ki je trajalo skoraj 20 let. Raziskovalci prihajajo iz najmanj dvanajstih držav, deset, je poročal LaCroix, iz ZDA, vključno z dvema, ki prihajata iz washingtonskega muzeja holokavsta (Holocaust Memorial Museum). Sedem preučevalcev bo prišlo iz Izraela, štirinajst iz Nemčije, šestnajst iz Italije, dvajset iz vzhodne Evrope in Rusije, ostali iz Francije, Španije in Latinske Amerike.

Osrednje vprašanje projekta »odpiranja arhivov« o papežu Piju XII. je v resnici njegov medvojni molk. Sergio Pagano, ki je preučeval te dokumente, že ko jih je katalogiziral, je izrazil prepričanje, da ni mogoče govoriti o pravem papeževem molku. Govoril je, kolikor je lahko, ni pa molčal, bi se lahko razumelo Paganove besede.

Sploh bi lahko »molk« Pija XII. razdelili na tri dele. Britanski Observer je citiral ameriškega poznavalca razmerja med Katoliško cerkvijo in fašizmom Davida Ketzerja – ta bo že ta teden začel preiskovati dokumente –, ki je na vatikanski strani zaznal nervozo zaradi tega, kaj bi dokumenti lahko pokazali. Prvi del enigme je v dokazanem dejstvu, da se papež nikoli ni javno oglasil ali obsodil nacističnega zločina. Drugi del je v interpretaciji, da je s tem molkom »kupoval« možnost, da je v Rimu pod fašističnimi političnimi okoliščinami po tiho rešil več kot 1000 Judov.

Razkrivanje arhivov bi lahko pokazalo, kakšni pogovori so potekali vzporedno, nad in pod mizo, kakšne so bile resnične okoliščine ter kakšni premisleki in strategija papeževega razmišljanja oziroma ukrepanja v tistem času. Tretji del bi utegnil pokazati na dodatne okoliščine dogajanja okrog komunistične internacionale in Pijevega antikomunizma, kamor bi lahko umestili tudi vzroke za politično ravnanje političnega katolicizma in slovenske Katoliške cerkve med letoma 1941 in 1945.

Načela proti odtenkom dogajanja

Okoliščine, ki so pogojevale ravnanje papeža Pija XII., najbrž vseeno ne odtehtajo generalnega dejstva, da je molčal, ko pravi mož ne sme molčati, in holokavst je gotovo dogodek, ob katerem se ne molči. Toda, je zapisal Observer, profesorica moderne evropske zgodovine na univerzi Sheffield Mary Vincent pravi, da kritika Pija XII. nikoli ni upoštevala »odtenkov« dogajanja.

Njegova teza je, da je bil Pij XII. previden, asketski in precej nepriljubljen človek, ki je poskusil krmariti Cerkev tako rekoč skozi nemogoče okoliščine. Imel je jasno predstavo o nevarnosti in nesprejemljivosti sovjetskega komunizma, precej manj kritičen pa je bil do italijanskega fašizma. Toda te odločitve ga še ne postavljajo v črno-beli svet ali ga delajo le dobrega ali slabega, je povedala Mary Vincent.

Pod njegovim prednikom Pijem XI. je bil državni sekretar in se je v Nemčiji kot papeški nuncij (oziroma odposlanec) leta 1933 pogajal o konkordatu med Svetim sedežem in Vatikanom. Pol leta pred izbruhom druge svetovne vojne je bil izvoljen za novega papeža, ohranjal je diplomatske stike s tretjim rajhom in ni obsodil nemškega napada na Poljsko 1. septembra 1939. Leta 1942 je brez dvoma vedel za nemško iztrebljanje Judov, to so mu poročali številni duhovniki. Njegova formula – o tej je leta 1943 pisal berlinskemu škofu, je poročal Observer – je bila, da Cerkev javno ne sme obsoditi holokavsta, da ne bi povzročila »še večjega zla«.

Z drugimi besedami povedano, je šlo v njegovem razmisleku za znano tezo o manjšem zlu. V tistem času so tudi v Sloveniji pod njegovim vplivom potekale natanko takšne debate o OF, NOB, komunistični revoluciji, obrambi vere in »dovoljeni kolaboraciji« z nacizmom v imenu manjšega zla proti večjemu, ki pa da je komunizem in ta se je polastil NOB. Posledice so poznane.

Tarča nacizma ali taktika ohranitve moči

Msgr. Sergio Pagano je prepričan, da bo odprtje arhiva pripomoglo k rehabilitaciji imena papeža Pija XII. Če imamo po poročanju Observerja na eni strani britanskega avtorja Johna Cornwella, ki je leta 1999 napisal knjigo Hitlerjev papež, imamo te dni na drugi Pagana, ki je zatrdil, da je Pij XII. nedolžen in svetniški. Cornwell (in mnogi z njim) je zatrdil, da je šlo za narcisistično težnjo zavarovati prednosti in moč papeštva, za idealnega papeža za Hitlerjeve načrte, Pagan je na drugi strani zatrdil, da je bil papež pojem karitativnosti, da je od njega k revežem »odtekla« reka denarja, da nikomur ni odrekel karitativne pomoči in da je reševal tudi Jude.

Zanimanje za dokument tistega časa je izjemno. STA je citirala kardinala Joséja Tolentina Calaça de Mendonça, cerkvenega arhivarja in knjižničarja v Vatikanu. Rekel je: »Odpiranje arhivov je odločilno za sodobno zgodovino cerkve in sveta«, kajti z odprtjem arhivov bodo raziskovalci lahko raziskovali najrazličnejše teme – »od verske do politične zgodovine, od cerkvene oblasti do odnosov Svetega sedeža z državami in mednarodno skupnostjo«.

Včeraj se je po napovedih »odprtje« arhiva tudi zgodilo. Raziskovalcem so zdaj dostopni tudi dokumenti zgodovinskega arhiva oddelka za odnose z državami vatikanskega državnega tajništva. Podrobnosti je v intervjuju za Radio Vatikan pojasnil nadškof Paul Richard Gallagher, tajnik za odnose z državami.

Gre za dva milijona dokumentov in pontifikat Pija XII. razumejo kot ključen za razumevanje zgodovine 20. stoletja. Materiala je 323 metrov, kar da kaže, kako živahna in razvejena je bila diplomatska dejavnost Svetega sedeža v tem času. Na voljo bodo tudi dokumenti službe, ki je bila v Vatikanu zadolžena za poslušanje tujih radijskih postaj. To so počele posebej izurjene redovnice.

Tudi Gallagher je osvetlil lik papeža Pija XII. med drugo svetovno vojno. Označil ga je za »branilca človeštva, pristnega Pastirja in pogumnega diplomata«. Označil ga je tarča nacizma, kajti ta je jasno izrazil sovraštvo do »katoliške Cerkve in samega papeža«. Arhivi so odprti, verjetno bo zanimivo počakati na izsledke interpretacij necerkvenih zgodovinarskih ekspertov za topiko tega obdobja.

https://www.delo.si/novice/svet/arhivi-o-piju-xii-koncno-odprti-284492.html

[Bernard]

                                                       

http://w2.vatican.va/content/pius-xii/en.html

[Bernard]

The Vatican & the Holocaust: 860,000 Lives Saved - The Truth About Pius XII & the Jews

by Robert A. Graham, S.J.

 

People often ask: why did Pius XII, Eugenio Pacelli, not speak out more forcefully against Hitler? Historian Fr Dermot Fenlon of the Birmingham Oratory looks at the facts and sets the record straight.

The answer is recounted by a former inmate of Dachau, Mgr Jean Bernard, later Bishop of Luxembourg:

"The detained priests trembled every time news reached us of some protest by a religious authority, but particularly by the Vatican. We all had the impression that our warders made us atone heavily for the fury these protests evoked ... whenever the way we were treated became more brutal, the Protestant pastors among the prisoners used to vent their indignation on the Catholic priests: 'Again your big naive Pope and those simpletons, your bishops, are shooting their mouths off .. why don't they get the idea once and for all, and shut up. They play the heroes and we have to pay the bill.'"

Albrecht von Kessel, an official at the German Embassy to the Holy See during the war, wrote in 1963:

"We were convinced that a fiery protest by Pius XII against the persecution of the Jews ... would certainly not have saved the life of a single Jew. Hitler, like a trapped beast, would react to any menace that he felt directed at him, with cruel violence."

The real question is, therefore, not what did the Pope say, but what did the Pope do? Actions speak louder than words. Papal policy in Nazi Europe was directed with an eye to local conditions. It was co- ordinated with local hierarchies. Nazi policy towards the Jews varied from country to country. Thus, although anti-Jewish measures were met in France by public protest from Archbishop Saliege of Toulouse, together with Archbishop Gerlier of Lyons and Bishop Thias of Mantauban, their protest was backed by a highly effective rescue and shelter campaign. 200,000 lives were saved. In Holland, as Fr Michael O'Carroll writes, the outcome was 'tragically different'. The Jewish historian Pinchas Lapide sums it up:

"The saddest and most thought provoking conclusion is that whilst the Catholic clergy of Holland protested more loudly, expressly and frequently against Jewish persecutions than the religious hierarchy of any other Nazi-occupied country, more Jews - some 107,000 or 79% of the total - were deported from Holland; more than anywhere else in the West."

Van Kessel's view is therefore borne out by the experience of Nazi Holland: protest merely made for more reprisals.

What of Rome itself? In 1943 the German ambassador to the Holy See, Von Weizsaecker, sent a telegram to Berlin. The telegram has been cited as damning 'evidence' against Pius XII.

"Although under pressure from all sides, the Pope has not let himself be drawn into any demonstrative censure of the deportation of Jews from Rome ... As there is probably no reason to expect other German actions against the Jews of Rome we can consider that a question so disturbing to German-Vatican relations has been liquidated."

Von Weizsaecker's telegram was in fact a warning not to proceed with the proposed deportation of the Roman Jews: 'there is probably no reason to expect other German actions against the Jews of Rome'. Von Weizsaecker's action was backed by a warning to Hitler from Pius XII: if the pursuit and arrest of Roman Jews was not halted, the Holy Father would have to make a public protest. together the joint action of Von Weizsaecker and Pius XII ended the Nazi manhunt against the Jews of Rome. 7,000 lives were saved.

In Hungary, an estimated 80,000 baptismal certificates were issued by Church authorities to Jews. In other areas of Eastern Europe the Vatican escape network (organised via Bulgaria by the Nuncio Roncalli - later John XXIII) has impressed those writers who have studied the subject, with the effectiveness of the Church's rescue operation. David Herstig concludes his book on the subject thus:

"Those rescued by Pius are today living all over the world. There went to Israel alone from Romania 360,000 to the year 1965."

The vindication of Pius XII has been established principally by Jewish writers and from Israeli archives. It is now established that the Pope supervised a rescue network which saved 860,000 Jewish lives - more than all the international agencies put together.

After the war the Chief Rabbi of Israel thanked Pius XII for what he had done. The Chief Rabbi of Rome went one step further. He became a Catholic. He took the name Eugenio.

Note that the quotes in this article are take from Fr Michael O'Carroll's book, Dublin, 1980.

https://www.jewishvirtuallibrary.org/860-000-lives-saved-the-truth-about-pius-xii-and-the-jews