Fabrice Hadjadj - Misli

[Bernard]

                                                          

 

Fabrice Hadjadj: «Noël devrait être synonyme de vie simple»

WWW.LETEMPS.CH

---

Figure montante d'un catholicisme français décomplexé, le philosophe Fabrice Hadjadj est un critique mordant de nos sociétés hyperconnectées. Son modèle alternatif? Jésus bien...

 

Zato je tistim, ki zagrizeno napadajo družino – in jo želijo razmesariti – tako težko ugovarjati. Pojasniti, da človek izhaja iz opice, je lažje, kot pojasniti, da otrok izhaja iz moškega in ženske. V prvem primeru teza dejansko zahteva pojasnila, celo številna, medtem ko v drugem primeru nimamo česa pojasnjevati, saj niti ne gre za tezo, temveč za neko popolnoma začetno danost, ki je podobna obstoju zunanjega sveta. In kako pojasniti, da zunanji svet je? Kako nekomu dokazati, da sonce sije?

(Fabrice Hadjadj, Kaj je družina?)

[Bernard]

 

Medtem ko se tako imenovane primitivne družbe razvijajo okrog obredov, ki v življenje nenehno vključujejo smrt, se naša tako imenovana civilizirana družba trudi, da nanjo ne bi mislila, in zato nazaduje onkraj primitivnega. Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentelman, ki je častil mrtve in ga je skrbelo onstranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga predstavljajo kot razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani, ker smo pač depilirane opice.

 

Težava naše civilizacije je, da bi prko veselja rada ušla smrti in jo ignorirala, toda prav zaradi tega bega postaja ˝civilizacija smrti˝. Evtanazija je lažno usmiljene, ki prizanaša sebi in ne drugemu. In obratno, mučenec, ki je pričevalec ljubezni, se s smrtjo spopada, ji glada v oči in jo premaga, ne sam, ampad z navdihom in močjo tistega, ki je Ljubezen sama.

 https://www.amazon.com/Réussir-mort-Anti-méthode-pour-vivre/dp/2757853090

[Bernard]

Mi pred smrtjo bežimo, a je vedno pred nami. Bežanje je zaman. A smrt sledi tudi bežečemu, ne prizanaša strahopetnim mladcem. Mislimo, da smo jo oddaljili, v resnici pa hitimo k njej in strašnejša je kot kdaj koli. Nenehno tečemo proti prepadu, ki ga ne moremo videti zaradi ovire, ki smo si jo postavili pred nos.

 

Tukaj ne gre za majhen paradoks, bežanje pred smrtjo namreč proizvaja ˝kulturo smrti˝, njeno sprejemanje pa poraja kulturo življenja.

 

Človeško bitje vzgajamo v pozabi njegove smrti, nato pa ga , ko se smrt približa, prepustimo samemu sebi ter z mešanico naslade in površnega sočutja opazujemo, kako se naš poskusni zajček zmedeno upira. Kako nas ne bi tako prosil, naj ga ubijemo? Ker smo ustrežljivi, bomo to verjetno tudi storili, prepričani, da bomo ugodili zahtevi po človeškem dostojanstvu.

 

https://www.amazon.com/Réussir-mort-Anti-méthode-pour-vivre/dp/2757853090

[Bernard]

Naša kultura zabave v želji, da bi nam prihranila smrt, ustvarja družbo, ki je izvedenka za množične umore, in kar je še huje, za množični umor, ki se izvaja pod pretvezo človekovih pravic. Uspeva nam popoln zločin. Končni cilj humanizma je financiranje laboratorijev, v katerih skušajo ustvariti novega človeka, neumrljivega in nestrohljivega. To pa vključuje uničenje človeka, kot ga poznamo, umrljivega in ranljivega, ter že njegovo omejevanje (iz sočutja do prihodnje vrste) na poskusni material, na odpadno snov, ki jo lahko recikliramo.

 

Ne moremo imeti uspešnega življenja, če nimamo uspešne smrti. Če si želimo resničnega in pravega veselja, moramo pogledati smrti v obraz. Če se želimo temu pogledu izogniti ali ga izkriviti, bodo vsa naša zadovoljstva zlagana in strupena. Platon je govoril, da ˝filozofirati pomeni naučiti se umreti˝. Če nočemo, da bi naša sreča pomenila poslednjo nesrečo, mora biti ta sreča združljiva s smrtjo oziroma mora biti ta sreča v smrti oziroma prehodu iz življenja v smrt.

 

 https://www.amazon.com/Réussir-mort-Anti-méthode-pour-vivre/dp/2757853090

[Bernard]

Vsak lahko smrt sprejme v kulturo življenja ali jo zanika v kulturo smrti. Vsak mora iz svoje smrti narediti ali prostor popolne izročitve ali priložnost za popoln odklon. Vprašanje ni čisto to be or not to be, temveč umreti za resnico ali umreti za laž, umreti v ljubezni ali umreti v sovraštvu, izbrati ekstazo brez vrnitve ali implozijo brez olajšanja.

Če dobro premislimo, je med dvema popolnoma nasprotnima možnostma prostovoljne smrti le ena alternativa – samomor ali mučeništvo. Na nas je, da izberemo, ali bomo segli po vrvi ali križu. Na nas je, da se pred kosom lesa odločimo, ali se bomo nanj obesili v poslednjem napuhu ali bomo nanj obešeni v najvišje pričevanje.

 

https://www.amazon.com/Réussir-mort-Anti-méthode-pour-vivre/dp/2757853090

[Bernard]

 

Biti proti normi

Kaj je družina? To je vprašanje o biti in torej predvsem filozofsko vprašanje. Išče bistvo neke resničnosti. O družini lahko izrečemo veliko točnih stvari. Lahko jo obravnavamo z vidika zgodovine, sociologije, psihologije, prava, morale, lahko navajamo dejstva ali označujemo dolžnosti, vendar kljub temu zgrešimo njeno resnico. Kajti resnica ni omejena na pravilnost, kakor čas ni omejen na ure. Zelo podrobno lahko opišemo mehanizem ure in jo najnatančneje nastavimo, vendar bomo zgrešili bistvo časa – bistvo, ki ni brez povezave z bistvom družine, saj je naš zgodovinski čas v osnovi odvisen od zaporedja generacij.

Lahko se zadovoljimo z opisom, lahko pokažemo, da se družina skozi obdobja in kraje ne spreminja ter ponudimo njeno relativistično pojmovanje. Lahko se potrudimo in dajemo priporočila ter v dobro otroka trdimo, da vsa pojmovanja družine niso enako vredna, in s tem določimo moralistično pojmovanje. V obeh primerih je to točno, a ne resnično. Še več, dotikamo se norm in ne bistva. Moralist je odkrito normativen, ker na podlagi nekega reda vrednot vsiljuje normo. Relativist je bolj potuhnjeno normativen, ker si pusti vsiliti normo glede na trenutno razmerje moči.

Bistvo nima nič skupnega z normo. Bistveno, lahko bi rekel tudi naravno, če besedo razumemo v filozofskemu pomenu in ne le biološkem je onkraj normalnega in nenormalnega. Bistvo namreč ne izhaja iz tvorb, umetnij in prefinjenosti, ki ji h postavlja človeška spretnost, to velja tudi za bistvo izdelanega predmeta, ki presega idejo izdelovalca. Bistvo nas usmerja k neizdelanemu celo v izdelanem samem, k temu, česar nismo sami izbrali, k temu, kar uhaja tako premisleku kot tudi ideologiji, čeprav je premislek altruističen in ideologija krščanskega navdiha.

 

Bistvenega ne moremo razgraditi

Ker bistvena oziroma naravna danost ni zgrajena, je ne moremo razgraditi. Edini način, da to storimo, je, da jo popolnoma uničimo. Ker pa bi bilo treba v primeru družine uničiti človeka samega, je dovolj, da jo popačimo oziroma iz nje delamo parodijo.

Tako smo priče nenavadnemu vračanju družinske zavrtosti. Prav tisti, ki so včeraj črnili poroko in družino, danes zahtevajo poroko in družino nazaj na svoj način. Čeprav zaničujejo danost spolov, družino še vedno pojmujejo kot zvezo dveh odraslih oseb z enim ali več otroki. S tem kažejo na svojo odvisnost in občudovanje vzorca, ki se razkriva v naravni zvezi moškega in ženske, kot da ne bi mogli sami iti še dlje. Navsezadnje bi lahko svojo marginalnost sprejeli v celoti in bili bolj domiselni ter predlagali poroko z N osebami, nekakšno nepridobitno sentimentalno preoblikovanje družbe ali pa poroko s posamezniki druge vrste, živalske, rastlinske ali izdelane, marsikdo se pari s svojim računalnikom.

Lahko bi razvili resnično novo starševstvo s posvojitvami starejših, ali hibridov OBMP, med roboti in šimpanzi………Ampak ne, oni ohranjajo simbolični red oče-mama-otrok, in sicer tako vztrajno, da njihov prevrat še vedno pomeni podrejenost in njihove ofenzive predpostavljajo nezavedne poklone.

Še bolj nenavadno je, da prav tisti, ko so družino obsojali kot temeljno celico zatiranja in prisile, hočejo zdaj iz otroka narediti proizvod genetske manipulacije ker enakost zahteva, da lahko imata dve ženski ali dva moška otroke iz svojih gamet oziroma spolnih celic. To pa je vsekakor več kakor tlaka ali zatiranje, saj pomeni čisto in preprosto izdelavo. Pomeni iz otroka despotsko narediti predmet načrtovanja, uresničenje neke domišljije in še najbolj poskusnega zajčka.

To protislovje dokazuje, da bistvenega ne moremo razgraditi, lahko le poleg njega zgradimo privid, prav kakor umetno inteligenco gradimo le iz tistega malo, kar vemo o človeški inteligenci.