Претражи Живе Речи Утехе

Arhivi o Piju XII. končno odprti Gre za dva milijona dokumentov in pontifikat Pija XII. razumejo kot ključen za razumevanje zgodovine 20. stoletja. Materiala je 323 metrov, kar da kaže, kako živahna in razvejena je bila diplomatska dejavnost Svetega sedeža v tem času. Očitek, ki se je prijel Pija XII., je bil, da je pasivno sodeloval z nacizmom. Kritiki so namreč menili,­ da bi se med judovskim holokavstom v drugi svetovni vojni moral oglasiti in ga obsoditi ter se ne zaviti v molk, kar je dejansko storil. Nikoli namreč ni javno obsodil pregona in genocida nad Judi niti nad drugimi preganjanimi ljudmi ali skupinami ljudi. Prefekt vatikanskega apostolskega arhiva msgr. Sergio Pagano je za Radio Vatikan povedal, da priprave na to potekajo že kakih petnajst let. Gre za veliko dokumentov in v tem obdobju so jih digitalizirali. Znanstveniki, raziskovalci in zgodovinarji bodo poslej imeli veliko nadrobnega dela. Pagano ni skrival mnenja, da bodo dokumenti pokazali na dober in dobrodelen značaj Pija XII. in bodo na neki način spremenili zgodovinsko predsodbo, ki je nastala spontano. Da bi dan odprtja arhivov pospremili z ustrezno strokovno argumentacijo, je v Vatikanu 21. februarja potekal študijski dan. Tam so predstavili katalog dokumentov, ki so ga izdelovali zadnjih dvanajst do petnajst let. Za dostop do arhivov je uspešno zaprosilo 85 raziskovalcev, je poročal francoski LaCroix. Guardian je poročal o 150. Dovoljenje se nanaša na raziskovanje obdobja med letoma 1939 in 1958. To je tudi približen okvir papeževanja Pija XII., ki je trajalo skoraj 20 let. Raziskovalci prihajajo iz najmanj dvanajstih držav, deset, je poročal LaCroix, iz ZDA, vključno z dvema, ki prihajata iz washingtonskega muzeja holokavsta (Holocaust Memorial Museum). Sedem preučevalcev bo prišlo iz Izraela, štirinajst iz Nemčije, šestnajst iz Italije, dvajset iz vzhodne Evrope in Rusije, ostali iz Francije, Španije in Latinske Amerike. Osrednje vprašanje projekta »odpiranja arhivov« o papežu Piju XII. je v resnici njegov medvojni molk. Sergio Pagano, ki je preučeval te dokumente, že ko jih je katalogiziral, je izrazil prepričanje, da ni mogoče govoriti o pravem papeževem molku. Govoril je, kolikor je lahko, ni pa molčal, bi se lahko razumelo Paganove besede. Sploh bi lahko »molk« Pija XII. razdelili na tri dele. Britanski Observer je citiral ameriškega poznavalca razmerja med Katoliško cerkvijo in fašizmom Davida Ketzerja – ta bo že ta teden začel preiskovati dokumente –, ki je na vatikanski strani zaznal nervozo zaradi tega, kaj bi dokumenti lahko pokazali. Prvi del enigme je v dokazanem dejstvu, da se papež nikoli ni javno oglasil ali obsodil nacističnega zločina. Drugi del je v interpretaciji, da je s tem molkom »kupoval« možnost, da je v Rimu pod fašističnimi političnimi okoliščinami po tiho rešil več kot 1000 Judov. Razkrivanje arhivov bi lahko pokazalo, kakšni pogovori so potekali vzporedno, nad in pod mizo, kakšne so bile resnične okoliščine ter kakšni premisleki in strategija papeževega razmišljanja oziroma ukrepanja v tistem času. Tretji del bi utegnil pokazati na dodatne okoliščine dogajanja okrog komunistične internacionale in Pijevega antikomunizma, kamor bi lahko umestili tudi vzroke za politično ravnanje političnega katolicizma in slovenske Katoliške cerkve med letoma 1941 in 1945. Načela proti odtenkom dogajanja Okoliščine, ki so pogojevale ravnanje papeža Pija XII., najbrž vseeno ne odtehtajo generalnega dejstva, da je molčal, ko pravi mož ne sme molčati, in holokavst je gotovo dogodek, ob katerem se ne molči. Toda, je zapisal Observer, profesorica moderne evropske zgodovine na univerzi Sheffield Mary Vincent pravi, da kritika Pija XII. nikoli ni upoštevala »odtenkov« dogajanja. Njegova teza je, da je bil Pij XII. previden, asketski in precej nepriljubljen človek, ki je poskusil krmariti Cerkev tako rekoč skozi nemogoče okoliščine. Imel je jasno predstavo o nevarnosti in nesprejemljivosti sovjetskega komunizma, precej manj kritičen pa je bil do italijanskega fašizma. Toda te odločitve ga še ne postavljajo v črno-beli svet ali ga delajo le dobrega ali slabega, je povedala Mary Vincent. Pod njegovim prednikom Pijem XI. je bil državni sekretar in se je v Nemčiji kot papeški nuncij (oziroma odposlanec) leta 1933 pogajal o konkordatu med Svetim sedežem in Vatikanom. Pol leta pred izbruhom druge svetovne vojne je bil izvoljen za novega papeža, ohranjal je diplomatske stike s tretjim rajhom in ni obsodil nemškega napada na Poljsko 1. septembra 1939. Leta 1942 je brez dvoma vedel za nemško iztrebljanje Judov, to so mu poročali številni duhovniki. Njegova formula – o tej je leta 1943 pisal berlinskemu škofu, je poročal Observer – je bila, da Cerkev javno ne sme obsoditi holokavsta, da ne bi povzročila »še večjega zla«. Z drugimi besedami povedano, je šlo v njegovem razmisleku za znano tezo o manjšem zlu. V tistem času so tudi v Sloveniji pod njegovim vplivom potekale natanko takšne debate o OF, NOB, komunistični revoluciji, obrambi vere in »dovoljeni kolaboraciji« z nacizmom v imenu manjšega zla proti večjemu, ki pa da je komunizem in ta se je polastil NOB. Posledice so poznane. Tarča nacizma ali taktika ohranitve moči Msgr. Sergio Pagano je prepričan, da bo odprtje arhiva pripomoglo k rehabilitaciji imena papeža Pija XII. Če imamo po poročanju Observerja na eni strani britanskega avtorja Johna Cornwella, ki je leta 1999 napisal knjigo Hitlerjev papež, imamo te dni na drugi Pagana, ki je zatrdil, da je Pij XII. nedolžen in svetniški. Cornwell (in mnogi z njim) je zatrdil, da je šlo za narcisistično težnjo zavarovati prednosti in moč papeštva, za idealnega papeža za Hitlerjeve načrte, Pagan je na drugi strani zatrdil, da je bil papež pojem karitativnosti, da je od njega k revežem »odtekla« reka denarja, da nikomur ni odrekel karitativne pomoči in da je reševal tudi Jude. Zanimanje za dokument tistega časa je izjemno. STA je citirala kardinala Joséja Tolentina Calaça de Mendonça, cerkvenega arhivarja in knjižničarja v Vatikanu. Rekel je: »Odpiranje arhivov je odločilno za sodobno zgodovino cerkve in sveta«, kajti z odprtjem arhivov bodo raziskovalci lahko raziskovali najrazličnejše teme – »od verske do politične zgodovine, od cerkvene oblasti do odnosov Svetega sedeža z državami in mednarodno skupnostjo«. Včeraj se je po napovedih »odprtje« arhiva tudi zgodilo. Raziskovalcem so zdaj dostopni tudi dokumenti zgodovinskega arhiva oddelka za odnose z državami vatikanskega državnega tajništva. Podrobnosti je v intervjuju za Radio Vatikan pojasnil nadškof Paul Richard Gallagher, tajnik za odnose z državami. Gre za dva milijona dokumentov in pontifikat Pija XII. razumejo kot ključen za razumevanje zgodovine 20. stoletja. Materiala je 323 metrov, kar da kaže, kako živahna in razvejena je bila diplomatska dejavnost Svetega sedeža v tem času. Na voljo bodo tudi dokumenti službe, ki je bila v Vatikanu zadolžena za poslušanje tujih radijskih postaj. To so počele posebej izurjene redovnice. Tudi Gallagher je osvetlil lik papeža Pija XII. med drugo svetovno vojno. Označil ga je za »branilca človeštva, pristnega Pastirja in pogumnega diplomata«. Označil ga je tarča nacizma, kajti ta je jasno izrazil sovraštvo do »katoliške Cerkve in samega papeža«. Arhivi so odprti, verjetno bo zanimivo počakati na izsledke interpretacij necerkvenih zgodovinarskih ekspertov za topiko tega obdobja. https://www.delo.si/novice/svet/arhivi-o-piju-xii-koncno-odprti-284492.html