Претражи Живе Речи Утехе

Pozdrav ja sam Zoran, nedavno sam počeo ponovo da idem u crkvu na liturgiju, ali imam takve strahove neću ne mogu da spavam po ceo dan sam napet i nervozan, mislim da me nećiste sile baš lome da odustanem od crkve. Kako živeti jedan hrišćanski pravoslavni život ? Šta sme da se radi, Šta ne sme ?

Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo. Začeli smo postni čas, ki je čas štiridesetdnevne priprave na obhajanje največjega krščanskega praznika – Velike noči. Velika noč je praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Pred tem pa smo priče Njegovega silnega trpljenja, ki se odraža v obsodbi na smrt, strašnem bičanju, sprejetju križa, križanju in smrti na križu. Od Velikega četrtka do Velike noči so trije osrednji dnevi našega odrešenja. V teh dneh se je zgodilo to, česar noben človek doslej ni zmogel niti nikoli ne bi zmogel. Bog Oče je namreč poslal svojega Sina na svet, ki je za nas postal človek, nase v celoti sprejel človeško, grešno naravo in nas s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odkupil izpod oblasti greha, zla in smrti, ki jo je imel nad nami hudi duh. Čeprav je ta zmagoval od trenutka zapeljevanja prvega človeka v raju, je bil na lesu križa premagan. Še več: tudi mrtvo telo Božjega Sina ni trohnelo v grobu, ampak je premagal smrt in vstal v novo – poveličano življenje. Vse to iz čiste in popolne ljubezni do nas in za nas ljudi. Od Jezusovega odrešenjskega delovanja naprej ima post drugačen pomen in sporočilo Ob začetku svojega javnega delovanja se je Jezus postil »štirideset dni in štirideset noči« (prim. Mt 4,2). Tako se je temeljito pripravil na svoje javno delovanje in odločno premagal vse skušnjave hudobnega duha, saj ga je ta hotel odvrniti od Njegove namere – odrešiti vse človeštvo. Od tedaj dalje imata trajanje in namen posta povsem drugačno sporočilo. V naši naravi je hrepenenje po dobrem, lepem, po tem, kar nas osrečuje; želja in hrepenenje po biti ljubljen in ljubiti, želja po svobodi … Toda naša narava je šibka in slabotna, omejena in pogosto nimamo pravega spoznanja o poti k sreči in vsem omenjenim vrednotam in kako jih živeti. K pravi sreči in svobodi, ljubezni in notranjemu miru ne vodi moja odločitev, da lahko počnem karkoli si lahko privoščim in za kar se odločim po lastni volji, ampak je še kako potrebna pravilna izbira, tudi odpoved lastni volji in sprejemanje Božje volje. K temu bistveno pripomore tudi post. Da ne bo pomote: ko govorimo o postu, ne gre le za post v hrani, pač pa tudi post oči, kar pomeni, da se odpovedujem gledanju vsega, kar mi jemlje dragocen čas, kar me notranje omadežuje, kar me vodi v navezanost na minljive stvari; post jezika, ko z Božjo pomočjo pazim tudi na svoje govorjenje in obnašanje; post poslušanja, da z Božjo pomočjo poslušam to, kar me bogati, umirja, spodbuja …; post kot obvladovanje raznih grešnih nagnjenj. Človek, ki se je sposoben postiti, ima oblast nad seboj in je resnično svoboden Jezus zelo priporoča post in posledično ga tudi vsi, ki so Njegovi. Tako tudi Božja Mati. Sredi današnjega sveta uživanja namreč lahko pozabljamo, da je za naš obstoj potrebno odrekanje neurejenim užitkom. Da je odpoved koristna za nas. Prav tako pa je potreben post tudi za krepitev vere in moralnih vrednot. S tem človek ugotavlja, potrjuje in zavaruje svojo oblast nad seboj. Samo človek, ki obvlada sebe, bo zares svoboden in bo zmožen predajati se Bogu in služiti bližnjemu, kot uči vera. Post, odpoved, človeku zagotavlja, da je njegova vera iskrena, prava. Pomaga mu, da se reši suženjskih strasti, slabih nagnjenj, zlasti pa greha. Težnje za pretiranim uživanjem vodijo v brezobzirno trošenje dobrin tega sveta, kar pa vodi k samouničenju. Pritrgovanje sebi je tudi pot, po kateri lahko zbiramo sredstva za pomoč potrebnim na svetu in za ublažitev razlik med siromašnimi in bogatimi. Devica Marija je v svojih sporočilih v Medžugorju velikokrat poudarila, da je post nezamenljiv z miloščino in dobrimi deli. Milost posta je neizmerna in lahko ustavi celo vojne in odganja hudobne duhove. Post in odpoved sta nujen pogoj, da dobimo Božjo milost Naša odpoved je kot posoda, v katero Bog siplje svojo milost. Blažena mati Terezija pravi: »Moramo se popolnoma izprazniti, da bi nas Bog lahko izpolnil.« Post in odpoved sta naš del dejavnosti v veri. »Bog nas je ustvaril brez nas, vendar nas ne bo odrešil brez našega sodelovanja,« pravi sv. Avguštin. Prav je, da še posebej v postnem času, ki je čas milosti, ravnamo tako, kot da je odrešitev odvisna samo od nas, in tako molimo, kot da je naša odrešitev in vse drugo odvisno samo od Boga. Moliti in se hkrati ne tudi odpovedovati, je enako, kot da se ustaviš na polovici poti. To je tako, kot da bi veslali v čolnu, ki je privezan na obalo. Nikamor se ne bomo premaknili, dokler ne odvežemo ladje. Ne moremo samo odvreči greha s sebe in sveta, v katerem živimo. Lahko pa umremo in umiramo grehu in takrat greh nima nobene oblasti nad nami. Odpoved je umiranje grehu. Post brez srčne ljubezni nas lahko zavede v dokazovanje lastne moči, kar je oholost Ko nam Devica Marija govori o odpovedi, ne misli samo na telesno pokoro in odpoved, marveč tudi na duhovno pokoro in odpoved. Samo telesna pokora in post nista dovolj in nas lahko odvedeta v oholost, farizejstvo in formalizem. Prav tako nas lahko post zavede v dokazovanje lastne moči; v tem primeru ne podrejamo svoje volje Božji volji. Zato nas Marija vabi: »Postite se s srcem!« Post in ljubezen sta neločljiva. Ne moremo se postiti brez ljubezni niti ne moremo ljubiti brez posta, ki ga razumemo v najširšem smislu. Molitev je prav tako naš odgovor na Božjo ljubezen. Zato je post neločljiv od molitve. Post brez molitve je navadna dieta za hujšanje. Post brez molitve je pravzaprav neke vrste vrtenje okrog sebe samega. Pravi post obrača vse naše duhovne moči in moči srca, vso našo notranjost proti Bogu. Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo. Ne bo imelo posebnega smisla, če se samo v postnem času odpovemo nekaterim razvadam, po Veliki noči pa naprej živimo po starem. Tedaj naša odpoved lahko postane varanje samega sebe. Človek lahko postane ohol in sam sebi všeč. Lahko si reče: »Močan sem, jaz to lahko naredim.« Tedaj velikonočna odpoved postane samo še en odmor v tej odvisnosti, v človeku samem pa se nič ne spremeni. Post in odpoved ni dokazovanje svoje moči, marveč podreditev svoje volje Božji volji. Zato je najbolj plodna in najboljša odpoved samemu sebi. Tudi Jezus nam pravi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mk 8,34). Post brez srčne ljubezni nas lahko zavede v dokazovanje lastne moči WWW.CASNIK.SI Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

Ako covek nema posao i ne moze nigde da ga dobije kako sebi da organizuje zivot? Da placa racune da kupuje hranu i ostalo. Da li postoje zitija svetih u kome je opisano kako su pre sto i vise godina ziveli svetitelji koji nisu imali posao kao mirijani? Sta su jeli i kako su prezivljavali?

Gledao skoro jednu emisiju gde su gosti imali različite stavove. S jedne strane, ako živiš u iznajmljenom stanu imaš tu slobodu da ga promeniš ako ti se nešto ne dopada u vezi s njim (problematične komšije ili gazda recimo), ali s druge strane to predstavlja "bacanje" para jer ne stičeš nikakvo vlasništvo. Što se tiče kupovine stana, uglavnom se mora uzeti kredit jer malo ljudi ima keš za koji odmah mogu da kupe odg. stan, te tako ulaziš u dužnički odnos sa bankom. Takođe, ako se ispostavi kakav problem sa stanom, mnogo je komplikovanije ga promeniti nego iznajmljen stan. Međutim, kupovinom stana stičeš vlasništvo i neku sigurnost. Koje je vaše mišljenje?

S vremena na vreme, čovek postane svestan nemilosrdnog marširanja vremena ka našoj neizbežnoj smrti. Prolaznost vremena glavni je aspekt ljudskog udesa i nosi u sebi i uzbuđenje i strah, lepotu i tugu. Dobro ili loše, svemu će doći kraj. Miguel de Unamuno sa tragičarskog stanovišta govori o ovoj karakteristici života: „Jedne noći spustio se u moj um Čovek je nemoćan pred zakonima prirode, i kada se toga priseti dobija dozu skromnosti. Namera podržana verom nosi u sebi moć, ali čovekova moć je uvek organičena spoljašnjim i unutrašnji preprekama, a borba protiv njih daje smisao životu. Ograničen kakav jeste, čovek često pravi greške. Problematičan je njegov običaj da nad njima potom očajava. Niče je u Tako je govorio Zaratustra sledećim rečima dočarao ograničenost naše volje prolaznošću vremena: Ovaj uslov može u čoveku izazvati strahovita osećanja, jer neprestani tok vremena podrazumeva nepovratnost, prokockane šanse, neizvesnost. Pored toga što ne dozvoljava izmenu učinjenog, vreme može odneti ono za šta je čovek vezan, ljubavlju ili navikom. Dok čovek jednim delom uživa u strepnji i otvorenim mogućnostima, drugim delom teži sigurnosti i miru. Ukoliko čovek sebe posmatra kao završen i stalan proizvod, a ne kao stvorenje u neprestanom postajanju, biće mu teže da se pomiri sa određenim postupcima, jer ne shvata da se sve odvilo na jedini način na koji se moglo odviti. Čovekova snaga leži u njegovom prilagođavanju svakoj neminovnosti, a ono što se već odvilo, svakako je neminovnost. Viktor Frenkl u Čovekovoj potrazi za smislom govori:

Preklinjem vas, nemojte živeti za djecu! Ne samo da njima to nije potrebno nego im je i štetno… „Preklinjem vas, nemojte živeti za decu! Ne samo da njima to nije potrebno nego im je i štetno… Koliko promašenih sudbina, slomljenih srca, uvreda i nerazumevanja! Gledam žene koje se svega u životu odriču radi dece. A potom gledam tu decu radi koje su se njihove majke svega odrekle. Tužan je to prizor…“ Majka je sama odgajila Vanju. Nikad se nije udala, sve je davala sinu, kupila mu stan, platila fakultet. Postao je divan muškarac, uspešan. Sada ima pedeset godina. Nikad se nije ženio, nema dece. Ceo život se trudi da vrati mami dug koji joj nije tražio. Ne uspeva. Ksjušin otac je radio dan i noć zbog dece. Imao je velike planove – posebno za ćerku. Ona je bila pametnica. Pa je on maštao da ona postane lekar. Upisao ju je na fakultet. Ali ona se ispisala. Želela je da živi svoj život. Na svoj način. Htela je da postane umetnica. Tata je pokušao da je urazumi i – ispostavio joj račun. Sve je izračunao: koliko je koštala škola, sekcije, privatni časovi, odeća, hrana… I zatražio da mu vrati dug. Suvišno je govoriti da Ksjuša više nikad nije videla oca. Prošlo je od tada preko trideset godina… Mama se zbog Ire odrekla ličnog života. Posle razvoda nije se ni sa kim viđala, plašila se da ne istraumira ćerku. Ćerka je porasla i ne može da ostavi mamu. Ne može ni sa kim da se viđa. Ne može čak ni da pomisli da ostavi mamu i da se pozabavi ličnim životom. Ira ima četrdeset godina. Nije se udavala. Nema dece.