Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo

[Bernard]

Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

Začeli smo postni čas, ki je čas štiridesetdnevne priprave na obhajanje največjega krščanskega praznika – Velike noči. Velika noč je praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Pred tem pa smo priče Njegovega silnega trpljenja, ki se odraža v obsodbi na smrt, strašnem bičanju, sprejetju križa, križanju in smrti na križu.

Od Velikega četrtka do Velike noči so trije osrednji dnevi našega odrešenja. V teh dneh se je zgodilo to, česar noben človek doslej ni zmogel niti nikoli ne bi zmogel. Bog Oče je namreč poslal svojega Sina na svet, ki je za nas postal človek, nase v celoti sprejel človeško, grešno naravo in nas s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem odkupil izpod oblasti greha, zla in smrti, ki jo je imel nad nami hudi duh. Čeprav je ta zmagoval od trenutka zapeljevanja prvega človeka v raju, je bil na lesu križa premagan. Še več: tudi mrtvo telo Božjega Sina ni trohnelo v grobu, ampak je premagal smrt in vstal v novo – poveličano življenje. Vse to iz čiste in popolne ljubezni do nas in za nas ljudi.

Od Jezusovega odrešenjskega delovanja naprej ima post drugačen pomen in sporočilo

Ob začetku svojega javnega delovanja se je Jezus postil »štirideset dni in štirideset noči« (prim. Mt 4,2). Tako se je temeljito pripravil na svoje javno delovanje in odločno premagal vse skušnjave hudobnega duha, saj ga je ta hotel odvrniti od Njegove namere – odrešiti vse človeštvo. Od tedaj dalje imata trajanje in namen posta povsem drugačno sporočilo.

V naši naravi je hrepenenje po dobrem, lepem, po tem, kar nas osrečuje; želja in hrepenenje po biti ljubljen in ljubiti, želja po svobodi … Toda naša narava je šibka in slabotna, omejena in pogosto nimamo pravega spoznanja o poti k sreči in vsem omenjenim vrednotam in kako jih živeti. K pravi sreči in svobodi, ljubezni in notranjemu miru ne vodi moja odločitev, da lahko počnem karkoli si lahko privoščim in za kar se odločim po lastni volji, ampak je še kako potrebna pravilna izbira, tudi odpoved lastni volji in sprejemanje Božje volje. K temu bistveno pripomore tudi post.

Da ne bo pomote: ko govorimo o postu, ne gre le za post v hrani, pač pa tudi post oči, kar pomeni, da se odpovedujem gledanju vsega, kar mi jemlje dragocen čas, kar me notranje omadežuje, kar me vodi v navezanost na minljive stvari; post jezika, ko z Božjo pomočjo pazim tudi na svoje govorjenje in obnašanje; post poslušanja, da z Božjo pomočjo poslušam to, kar me bogati, umirja, spodbuja …; post kot obvladovanje raznih grešnih nagnjenj.

Človek, ki se je sposoben postiti, ima oblast nad seboj in je resnično svoboden

Jezus zelo priporoča post in posledično ga tudi vsi, ki so Njegovi. Tako tudi Božja Mati. Sredi današnjega sveta uživanja namreč lahko pozabljamo, da je za naš obstoj potrebno odrekanje neurejenim užitkom. Da je odpoved koristna za nas. Prav tako pa je potreben post tudi za krepitev vere in moralnih vrednot. S tem človek ugotavlja, potrjuje in zavaruje svojo oblast nad seboj. Samo človek, ki obvlada sebe, bo zares svoboden in bo zmožen predajati se Bogu in služiti bližnjemu, kot uči vera. Post, odpoved, človeku zagotavlja, da je njegova vera iskrena, prava. Pomaga mu, da se reši suženjskih strasti, slabih nagnjenj, zlasti pa greha.

Težnje za pretiranim uživanjem vodijo v brezobzirno trošenje dobrin tega sveta, kar pa vodi k samouničenju. Pritrgovanje sebi je tudi pot, po kateri lahko zbiramo sredstva za pomoč potrebnim na svetu in za ublažitev razlik med siromašnimi in bogatimi. Devica Marija je v svojih sporočilih v Medžugorju velikokrat poudarila, da je post nezamenljiv z miloščino in dobrimi deli. Milost posta je neizmerna in lahko ustavi celo vojne in odganja hudobne duhove.

Post in odpoved sta nujen pogoj, da dobimo Božjo milost

Naša odpoved je kot posoda, v katero Bog siplje svojo milost. Blažena mati Terezija pravi: »Moramo se popolnoma izprazniti, da bi nas Bog lahko izpolnil.« Post in odpoved sta naš del dejavnosti v veri.

»Bog nas je ustvaril brez nas, vendar nas ne bo odrešil brez našega sodelovanja,« pravi sv. Avguštin.

Prav je, da še posebej v postnem času, ki je čas milosti, ravnamo tako, kot da je odrešitev odvisna samo od nas, in tako molimo, kot da je naša odrešitev in vse drugo odvisno samo od Boga. Moliti in se hkrati ne tudi odpovedovati, je enako, kot da se ustaviš na polovici poti. To je tako, kot da bi veslali v čolnu, ki je privezan na obalo. Nikamor se ne bomo premaknili, dokler ne odvežemo ladje. Ne moremo samo odvreči greha s sebe in sveta, v katerem živimo. Lahko pa umremo in umiramo grehu in takrat greh nima nobene oblasti nad nami. Odpoved je umiranje grehu.

Post brez srčne ljubezni nas lahko zavede v dokazovanje lastne moči, kar je oholost

Ko nam Devica Marija govori o odpovedi, ne misli samo na telesno pokoro in odpoved, marveč tudi na duhovno pokoro in odpoved. Samo telesna pokora in post nista dovolj in nas lahko odvedeta v oholost, farizejstvo in formalizem. Prav tako nas lahko post zavede v dokazovanje lastne moči; v tem primeru ne podrejamo svoje volje Božji volji. Zato nas Marija vabi: »Postite se s srcem!«

Post in ljubezen sta neločljiva. Ne moremo se postiti brez ljubezni niti ne moremo ljubiti brez posta, ki ga razumemo v najširšem smislu. Molitev je prav tako naš odgovor na Božjo ljubezen. Zato je post neločljiv od molitve. Post brez molitve je navadna dieta za hujšanje. Post brez molitve je pravzaprav neke vrste vrtenje okrog sebe samega. Pravi post obrača vse naše duhovne moči in moči srca, vso našo notranjost proti Bogu.

Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo. Ne bo imelo posebnega smisla, če se samo v postnem času odpovemo nekaterim razvadam, po Veliki noči pa naprej živimo po starem. Tedaj naša odpoved lahko postane varanje samega sebe. Človek lahko postane ohol in sam sebi všeč. Lahko si reče: »Močan sem, jaz to lahko naredim.« Tedaj velikonočna odpoved postane samo še en odmor v tej odvisnosti, v človeku samem pa se nič ne spremeni. Post in odpoved ni dokazovanje svoje moči, marveč podreditev svoje volje Božji volji. Zato je najbolj plodna in najboljša odpoved samemu sebi. Tudi Jezus nam pravi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mk 8,34).

 

Post brez srčne ljubezni nas lahko zavede v dokazovanje lastne moči

WWW.CASNIK.SI

---

Naša postna odpoved in post naj se ne bi končala z praznikom Jezusovega vstajenja. Odločiti se in živeti post, pomeni boriti se za svobodo.

 

[Bernard]

Pepelnica - Pepelnična sreda

Na sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelničino sredo se začenja post. Na samo pepelnično sredo pa velja strogi post. Včasih je polnočni zvon označil začetek posta. Do nedavnega je veljala pepelnica za sopraznik in sveti dan.

Verniki  hodijo k maši, ki se je opravljala v spokorni vijolični barvi. Včasih je tudi vsak pristopil k pepeljenju.

• Mašnik je s pepelom “lanskih” oljk pokrižal čela vernikom in izrekel znane biblijske besede: “Spominjaj se, da si prah in da v prah se povrneš.”

• Prav je, da na pepelnico sklenete, da se boste ves postni čas odrekli nečemur, kar vas veseli. Ali ne boste jedli določene prehrane, pili določene pijače, si ne boste ogledali, kar vas veseli, pomagali komu, ki je pomoči potreben ipd.

Lahko začnete z malimi stvarmi. Če boste nadaljevali z odpovedjo, temu, kar prinaša ta svet, boste z leti dobili mnoge kreposti.

• Te kreposti, vas bodo še kako utrdile, da boste lažje prenašali preizkušnje, ki vam jih bo Jezus poslal, da bi mu pomagali nositi križ!

Spomni se človek, da si samo popotnik po poti do večnega Življenja!

 

Pepelnična sreda - Pepelnica

Besede patra Elije, italijanskega redovnika, ki živi v ekumenski skupnosti:

Joel 2, 12 – 18; Ps 50; 2 Kor 5, 20 –6,2; Mt 6,1 – 16 –18

Začenja se nov liturgični čas. Začenja se čas posta s strogostjo in z obredom pepelenja. Pred razmišljanjem o evangeljskem odlomku se želim ustaviti ob duhovnem pomenu tega obreda.

Ali nas morda mora Cerkev spomniti, da bomo morali umreti? Ali sploh imamo potrebo po tem, da nas nekdo o tem prepriča? Gotovo malokrat razmišljamo o smrti, in se vedemo kot nesmrtni, in dobro je, če nas kdaj pa kdaj kdo spomni, da resničnost ne sledi našim sanjam.

Toda smisel obreda pepelenja ima zelo drugačen pomen in težo. Omenimo najprej pripoved o stvarjenju Adama, ko je Bog vzel prah zemlje, ga oblikoval in mu s svojim dihom vdahnil življenje.

V psalmu 50 vidimo, da je Bogu všeč skrušeno in skesano srce. Ta izraz pride iz besede conterere (lat.) in meri prav na to: spremeniti srce v prah.

Kadar smo žalostni in potrti, ko pretrpimo neko žalitev in krivico, ko trpimo v preizkušnji, ne da bi se upirali ali razjezili, takrat je naše srce kot zmleto ali stolčeno v prah.

Postane prah, kadar nima več pravice, da bi napredovalo ali zahtevalo nekaj svojega nazaj.

Takrat začne delati Bog. Kot je prej vzel prah zemlje, vzame sedaj naše srce in ga oblikuje na novo, ga preoblikuje, in naše srce se prerodi kot novo. Sposobno je novih sentimentov (čustva, doživljanje), bolj človeških in bolj Božjih hkrati.

To je pravi smisel postne spokornosti: ponovno izročiti Bogu svoje srce, da bi ga on lahko na novo oblikoval. Torej, če se naučimo doumeti smisel skrivnosti, ki jo živimo, bo srce odkrilo nove moči, da bi to skrivnost živelo v globino in končno našlo veselje, ki ga išče, kljub vedno prisotnim bolečinam.

• V oči nam lahko pade nasprotje med strogostjo obreda in med vso spokorno postno potjo z njeno navidezno »lahkotnostjo«, h kateri Jezus vabi svoje učence: »Kadar se vi postite, se ne držite čemerno kakor hinavci /…/. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz …«

To je nasprotje med spokornostjo po meri in okusu človeka ter med spokornostjo, ki je všeč Bogu.

•  »Spokornost« zahteva neko žalost, nekakšno »sceno« v kateri se človek giblje in ki privlači poglede drugih. »Spreobrnjenje« pa zahteva prenovo, nov pogled, nove okuse, nov čut. Lastnosti prenove pa so lahkotnost, svežina in veselje. Resni smo, a ne resnobneži. Smo veseli, a ne površinski. Zakaj je tako?

Spreobrnjenje je vrnitev k intimnosti in zaupnosti, k temu, da vedno bolj intenzivno zaznavamo prisotnost Tistega, ki nas je vzljubil in nas kliče v svojo ljubezen. Takrat zgine »scena«, bodisi notranja ali zunanja. Scena, kjer ni intimnosti, in takšno sceno lahko igramo na zunaj, da bi nas drugi fizično opazili. Je pa tudi notranja »scena«, ki zadeva nas same.

• V nas je nekakšna  skrivna tv kamera, ki nas skuša poboljšati in nas nikoli ne zapusti (naši ideali popolnosti, podobe o nas samih, ki jih skrbno čuvamo, občutek pomembnosti, ki jo želimo ohraniti za vsako ceno …).

• A tako nam nikoli ne uspe vstopiti v skrivno kamrico in biti z Bogom ter mu služiti brez egocentričnih razlogov. Namen spokornosti je, da se umaknemo s te scene, da odstranimo tudi sceno samo. Če spokornost ne rojeva intimnosti, je pač zgrešila svoj namen.

Drug vidik spokornosti imamo v Pavlovi spodbudi, naj bomo sodelavci Božji, sodelavci skrivnosti sprave, kjer bi ljudje lahko izkusili Božjo ljubezen.

• Ljudje večkrat izvršujemo dela pred ljudmi in zaradi ljudi.  S tem jih oropamo priložnosti, da bi se priklonili pred Bogom in mu dajali slavo.

Izvrševati dela pred Bogom pa pomeni vstopiti v skrivnost sprave, vanjo vključiti potrebo našega srca po tem, da bi mi bilo odpuščeno in bi si lahko medsebojno odpuščali. To je znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Vsaka oblika spokornosti, ki je Bogu všeč, nam omogoča vstop v to skrivnost sprave, kjer po resničnosti doživete ljubezni ni več prostora za »sceno« na zunaj niti v nas samih. (Prevedla s. Meta Potočnik)

 

 

Pepelnica in pomen pepela

Spreobrni se in veruj evangeliju! - Izreče duhovnik, ko na pepelnično sredo potrese pepel na glavo. Verovati evangeliju pomeni verovati v držo ljubezni – in ne egoizma, pa naj ves svet še tako trdi, da je le-ta edini način preživetja. Verovati v pot odnosov in povezanosti – in ne zaskrbljenosti zase, pa čeprav je včasih veliko silnic, ki človeka držijo zagledanega vase.

• Pepel – simbol človekove minljivosti, krhkosti, moralne in bivanjske omejenosti. S tem je zaznamovana naša eksistenca. Kdo ne izkuša trpljenja in nesmisla trpljenja? Kdo ne izkuša na tak ali drugačen način zaznamovanosti z grešnostjo? Kristus prihaja prav za to in prav za tebe.

• Pepel – znak spokornosti, da bi priznal/-a svoje zgrešnosti ter upal/-a v Božje usmiljenje.

• Pepel - simbol človekove pokore, spokorjenosti, želje spremeniti kaj v življenju, morda celo spremeniti kakšno področje v življenju.

Morda se niti ne zavedam, da hodim napak, morda pa že dolgo časa vem, da moram kaj spremeniti – pa niti ne upaš, da je sploh mogoče, oz. nikdar se ne obrneš na Kristusa, ki ti v tem želi pomagati.