LAŽ JE NESMRTNA DUŠA KOMUNIZMA - Leszek Kołakowski, šta su nas sve lagali na časovima istorije u nekadašnjoj zajedničkoj državi Jugoslaviji

[Bernard]

5. maj 1945: Prva slovenska vlada?

Partijski mitologija: 5. maja 1945 je bila v Ajdovščini ustanovljena prva slovenska vlada v zgodovini, ki jo je vodil Boris Kidrič, ob Edvardu Kardelju vodilni slovenski komunist.

Zgodovinska dejstva: Kidričeva vlada, ustanovljena 5. maja 1945, ni bila prva slovenska vlada. Prva slovenska vlada je bila ustanovljena po razpadu Avstro-Ogrske, in sicer 31. oktobra 1918, vodil pa jo je vitez Josip Pogačnik. Ta vlada je bila pluralno sestavljena, saj so bili v vladi ministri iz vseh treh glavnih slovenskih strank: Slovenske ljudske stranke (tej stranki je pripadal tudi Pogačnik), liberalne in socialdemokratske stranke.

Kidričeva vlada tudi ni bila prva slovenska povojna vlada, saj je 4. maja 1945 protikomunistični tabor (SLS, liberalci in socialdemokrati – stranke, ki so pred drugo svetovno vojno predstavljale veliko večino slovenskega naroda) v dvorani Tabor v Ljubljani ustanovil slovensko vlado. Kidričevo ajdovsko vlado, ki je bila odgovor komunistov na ustanovitev taborske vlade en dan prej, lahko štejemo tako le za prvo slovensko komunistično vlado.

9. maj 1945: Dan zmage?

Partijska mitologija: 9. maja 1945 je kapitulirala nacistična Nemčija. To je dan zmage.

Zgodovinska dejstva: Nacistična Nemčija je kapitulacijo podpisala že 7. maja v Reimsu v Franciji. Veljati je začela z dnem 8. maja 1945 ob 23:01 po srednjeevropskem času. Kapitulacija je bila ratificirana v Berlinu 9. maja 1945 ob 0:16 uri, ko so jo podpisali poveljniki vseh delov nemške vojske: kopenske, vojne mornarice in letalstva. Kapitulacija je veljala recipročno, torej kot je bilo dogovorjeno v Reimsu – od 8. maja ob 23:01 uri po srednjeevropskem času.

Zahodne demokratične države so kapitulacijo Nemčije oziroma zmago v Evropi (spopadi z Japonsko so se namreč še nadaljevali) vedno slavile 8. maja. Sovjetska zveza in njeni sateliti, vključno s Titovo Jugoslavijo, pa so dan zmage slavili 9. maja, in sicer zato ker je kapitulacija (8. maja ob 23:01 po srednjeevropskem času) po moskovskem času ‘padla’ že na 9. maj. Slovenska levica in z njo Slovenija dan zmage tako še vedno praznuje po moskovskem času, in ne po srednjeevropskem času, v katerem se nahaja tudi Slovenija. Nekatere države, ki so prej praznovale dan zmage 9. maja (na primer Češka, Poljska, Slovaška …), ga zdaj praznujejo 8. maja.

Slovenija pa se še vedno krčevito oklepa 9. maja in moskovskega časa. Za nameček pa slovenska levica še potvarja zgodovino in skuša umetno zliti dva različna praznika: dan zmage in dan Evrope. 9. maja namreč EU praznuje dan Evrope v spomin na deklaracijo francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana iz leta 1950. Ta dan Evrope nima v drugih evropskih državah ničesar skupnega z dnevom zmage 8. maja.

[Bernard]

“Zgodovina NOB ne pozna nobene uradne ustanovitve Osvobodilne fronte. Tudi antifašistična fronta ni bila ustanovljena, kajti ta je obstajala že pred razpadom Jugoslavije …,” je o famoznem prazniku, ki ga bodo 27. aprila pod okriljem državnih proslav praznovale vse borčevske organizacije, davnega leta 1971 zapisal krščanski socialist in ustanovitelj OF Edvard Kocbek.

Letošnji 27. april je za malikovalce tega kultnega praznika še posebej pompozen, saj je minilo že 75 let od famoznega sestanka v Vidmarjevi vili v Ljubljani, kjer so se zbrali komunisti, krščanski socialisti, sokoli, žensko gibanje Angele Vode, kulturniki in Nagodetova Stara pravda. Po uradni verziji so se tam zgodili usodni premiki boja proti okupatorju in protifašističnega boja, številni dokumenti in pričevanja pa merijo ravno nasprotno.

Celo več. Med leti 1951 in 1968 so dan upora proti okupatorju ukinili celo komunisti in se zato ta praznik ni praznoval, je že leta 2005 zapisal publicist Bernard Nežmah v Mladini.

Ukinil ga je tisti, ki ga je sprejel
Praznik dneva ustanovitve Osvobodilne fronte so v povojni socialistični Sloveniji sprejeli leta 1948 in se je kot najsvetejši med takratnimi prazniki praznoval do leta 1951. Takrat so poslanci takratne slovenske vlade opustili praznovanje 27. aprila in določili 22. julij kot glavni praznik, ki se je imenoval dan vstaje in simboliziral dan, ko so v okupirani Sloveniji počile prve partizanske puške. V resnici je bil ta dan vstaje več ali manj za lase privlečen partijski mit, ki je nastal na podlagi dokaj nepomembnega dogodka – napada treh komunistov, ki so iz gozda streljali na orožnika slovenskega rodu Franca Žnidaršiča in ga ranili.

V resnici je bil prvi oborožen spopad v okupirani Sloveniji med slovenskimi odporniki in pripadniki okupacijskih enot 13. maja 1941, ko se je vodja Tigra Danilo Zelen še z dvema soborcema na Mali Gori pri Ribnici spopadel z italijanskimi karabinjerji. Ta dogodek sta seveda komunistična oblast in partijsko zgodovinopisje desetletja zamolčevala.

Slovenski komunisti izbrisali dan OF zaradi strahu pred Srbi
Vrnimo se k dnevu OF. Razlog za “izbris” dneva OF  leta 1951 je bil v takratnih projugoslovansko usmerjenih komunistih, ki niso želeli, da bi nastali spori med jugoslovanskimi republikami glede datumov in začetkov bojev. Prvenstvo so si namreč lastili Srbi, ki so dan vstaje praznovali 7. julija.

Praznovanje OF je bilo pozabljeno vse do leta 1968, ko je Josip Vidmar izpostavil, da bi bilo potrebno znova uveljaviti 27. april. Prav Josip Vidmar pa je bil zraven, ko so leta 1948 prvič sprejeli zakon, prav tako je podpisal njegovo ukinitev leta 1951 in leta 1968 znova predlagal njegovo uveljavitev.

Ta datum je nastal manipulativno
O začetkih Osvobodilne fronte govori Edvard Kocbek v dnevniškem zapisu, ko so ob tridesetletnici podeljevali posebna priznanja udeležencem ustanovnega sestanka. “Prvič: Zgodovina NOB ne pozna nobene uradne ustanovitve Osvobodilne fronte. Tudi antifašistična fronta ni bila ustanovljena, kajti ta je obstajala že pred razpadom Jugoslavije. Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač nek debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum ustanovitve OF,” piše o Kocbekovih spominih Andrej Inkret v delu In stoletje bo zardelo.

“Drugič pa me na tistem debaterskem sestanku ni bilo, ker so mi bili komunisti tisti čas Hitlerjevega pakta s Stalinom upravičeno sumljivi.” Kocbek je namreč odklanjal njihove pogovore vse do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo, prava OF pa se je po njegovem začela oblikovati šele poleti 1941, ko so začeli aktivno sodelovati tudi krščanski socialisti.

[Srdjan Kotur]

пре 18 минута, Bernard рече

V resnici je bil prvi oborožen spopad v okupirani Sloveniji med slovenskimi odporniki in pripadniki okupacijskih enot 13. maja 1941, ko se je vodja Tigra Danilo Zelen še z dvema soborcema na Mali Gori pri Ribnici spopadel z italijanskimi karabinjerji. Ta dogodek sta seveda komunistična oblast in partijsko zgodovinopisje desetletja zamolčevala.

Kaj hočete povedat da je prvi odpor proti nacistom v okupirani Europi bil v Slo?

[Bernard]

пре 24 минута, Srdjan Kotur рече

Kaj hočete povedat da je prvi odpor proti nacistom v okupirani Europi bil v Slo?

Da li je bio prvi ili nije ja ne znam, nisam istoričar. Što se tiče Tigrova to je istina, to nam priznaju i italijanski istoričari. Kad su Nemci krenuli na Rusiju je KP Slo sve Tigrovce izdala Italijanima..... Ovi ih lepo pokokali ko zečeve.

[Bernard]

Pokojni Anton Drobnič o izmišljenem prazniku: “27. april je dan začetka napada na kulturo, pamet in na um slovenskega človeka!”

“Ta dan so si izmislili zato, da so prikrili, da so bili tretjino vojnega časa Hitlerjevi vojni zavezniki in da bi se prikazali kot neki heroji in misleci. Izmislili so si laž,”

 

https://nova24tv.si/slovenija/ljudje/pokojni-anton-drobnic-o-izmisljenem-prazniku-27-april-je-dan-zacetka-napada-na-kulturo-pamet-in-na-um-slovenskega-cloveka/

[Bernard]

 

V Komunističnem manifestu med drugim na kratko tudi piše: komunizem ne pozna nikakega rodoljuba ali domoljuba … Javno prezira ljubezen in požrtvovalnost poedinca do svojega naroda. Smernice Marxa in Engelsa pa navajajo: Otroke takoj po dojenju v – kasarne, kjer naj se na državne stroške vzgajajo, vzgajati heroje dela, vpliv družine minimalen, važna je družbena vzgoja, zasnovati vzgojevalne odbore, tudi vzgojne zavode … (Leninov nauk: Spoštovati moraš samo onega očeta, ki je zaveden revolucionaren proletarec. Komunistični otroci naj vzgajajo svoje očete. Če je poedinec škodljiv, če je nevaren revolucionarni borbi, ga smeš umoriti na povelje zakonitega organa svojega proletarskega razreda. Ob času posebne nevarnosti takega povelja niti ni treba čakati. Umor nepoboljšljivega sovražnika revolucije je postavno etičen (dovoljen) umor).

 

 

 V knjigi Zgodovina slovenskega osvobodilnega boja iz leta 1970 je teolog, komunist, partizan, vodilni politik in revolucionar dr. Metod Mikuž zapisal, kako so 2. maja 1941 najbolj vneti demonstranti – sem spadajo komunisti – v Trebnjem nosili nemške zastave in zahtevali priključitev k Nemčiji, podobne demonstracije pa so bile tudi 8. maja v Semiču, kasneje pa še v Trbovljah. Hitler in Stalin sta 28. septembra 1939 podpisala pakt o prijateljstvu med nacisti in komunisti v smislu “osvobajanja vseh držav izpod imperialističnega izkoriščanja”. Kasneje so nacisti tudi “osvobodili” imperialno Jugoslavijo in Boris Kidrič je kar vzkliknil: “Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslovanski nestvor”. Ob obisku Hitlerja v Mariboru, 26. aprila 1941, je Kidrič še istega dne v Ljubljani sklical ustanovni sestanek PIF-a. (Proti imperialistične fronte). Naključje?

http://www.demokracija.si/en/slovenija/dobil-oznako-politicno-nezanesljiv-zavrnil-sodelovanje-v-udbovskih-teroristicnih-akcijah-v-dveh-tednih-je-bil-ob-sluzbo.html

[Grizzly Adams]

Највеће зло ХХ века. Предукус апокапипсе...

[Bernard]

пре 2 минута, Grizzly Adams рече

Највеће зло ХХ века. Предукус апокапипсе...

Kao što vidiš, nisu samo ustaše dočekali Nemce sa cvećem , to su radili i naši slovenski komunisti dok nije krenula Barbarossa.

[o. Miroljub]

Од истог су очуха и маћехе...

 

[Bernard]

KOMUNISTIČNA KOLABORACIJA Z NACISTI

Rusko naklonjenost Nemčiji lahko zasledimo že precej pred drugo svetovno vojno. Ne nazadnje so bili mnogi ruski plemiči nemškega rodu, med njimi tudi carica Katarina Velika. Vojaško sodelovanje med Rusijo in Nemčijo je v 18. stoletju potekalo na visoki ravni. Med prvo svetovno vojno je Nemčija potrebovala končanje vojne z Rusijo, kar pa ob carski vladavini ni bilo mogoče. Nemčija je finančno omogočila Leninov ilegalni prevoz v Rusijo, propagando ter izvedbo oktobrske revolucije, po kateri je 3. marca 1918 v Brest-Litovsku s Sovjetsko zvezo podpisala mirovno pogodbo.

Po Versajski mirovni pogodbi sta bila Nemčiji orožarska industrija in vojaški razvoj omejena, česar pa Hitler ni upošteval. Nemčija in Sovjetska zveza sta 23. avgusta 1939 podpisali pakt Hitler-Stalin (Ribbentrop-Molotov), 28. septembra 1939 pa t. i. »Mejno in prijateljsko pogodbo«. Oba sporazuma sta imela tajni protokol, ki je določal interesna območja obeh držav. Stalinu naj bi pripadel vzhodni del Poljske, baltske države, Finska in Besarabija, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San. Obe državi sta podpisali tudi tri gospodarske sporazume. Nemčija je bila zelo odvisna od surovin, ki jih sama ni imela, zato je iz Sovjetske zveze uvažala nafto, nikelj in fosfate.

Ker Nemčija zaradi angleškega bojkota po svetu ni mogla sama nakupovati surovin, je Sovjetska zveza zanjo kupovala tudi surovine, ki jih sama ni imela. Na Stlinovo željo so Nemci posredovali tudi pri reorganizaciji rdeče armade. Sovjetski častniki so se izobraževali v nemškem generalštabu, Gestapo pa pri sovjetskem Ljudskem komisariatu za notranje zadeve (NKVD), od koder so prišli tudi načrti za koncentracijska taborišča. Ob začetku druge svetovne vojne je nad Nemčijo še vedno ležala svetovna trgovinska blokada, primanjkovalo ji je surovin in prehrambenih artiklov. Sovjetska zveza je zato Nemčiji priskrbela zaloge nafte, plina in žita, medtem pa je njeno prebivalstvo masovno umiralo od lakote. Končno sodelovanje se je manifestiralo v skupnem napadu na Poljsko. Iz sovjetskega oporišča v Murmansku pa je Nemčija napadla Norveško.

Po vzoru Sovjetske zveze so tudi slovenski komunisti iz Jugoslavije sodelovali z nacistično Nemčijo. Po začetku vojne so pripravili več zborovanj, kjer so zahtevali priključitev določenih delov ozemlja k nemškemu rajhu in pozdravljali Hitlerja. Komunistična partija je pozivala h kolaboraciji z nacisti. Tito je javno nagovoril komuniste, naj se zaposlijo v nemških službah. V Gestapu, ki je pripravljal deportacije Slovencev iz zasedenega ozemlja, so delovali Slovenci, ki so potem postali vidnejši člani komunistične partije. Komunistična partija je ustanovila Protiimperialistično fronto, ki je na shodih kritizirala »imperialistični« Anglijo in Francijo ter pozdravljala nacistično Nemčijo, kljub temu da je slednja okupirala in odganjala Slovence v koncentracijska taborišča. Navidezni preobrat se je zgodil po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je Komunistična partija Slovenije po direktivi iz Moskve preusmerila boj proti imperializmu v boj proti fašizmu in Protiimperialistično fronto preimenovala v Osvobodilno fronto, dejansko je prihajalo tudi po tem do sodelovanja z Nemci.

Tako so se februarja 1942 partizani na Bledu z vodjo Gestapa dogovarjali o nenapadanju železniških prog in cest ter o tem, da se bodo vzdržali akcij proti okupatorju. Ko so kljub dogovoru izvajali manjše akcije, so Gestapu kot krivce imenovali Slovence, ki so imeli do Osvobodilne fronte odklonilen odnos. Okupatorjeve represalije so tako prizadele nedolžne ljudi. Po tem vzoru so postojanke Gestapa sklepale sporazume z lokalnimi partizani komunisti, v zameno pa je Gestapo iz zaporov izpuščal komuniste. Na podoben način je bilo sklenjeno, da partizani ne napadajo transportov med Beljakom in Vidmom. Septembra 1943 so partizani in SS na Goriškem podpisali sporazum, da imajo partizani lahko oborožene sile, a da ne smejo ovirati premikanja nemške vojske. Naslednje leto so oboji podpisali nov sporazum, ki je obnovil določilo o nenapadanju in partizanom jamčil svobodno ozemlje Primorske z izjemo desetih kilometrov pasu ob železnici. Sporazum hrani arhiv v Ljubljani.

Tovrstni sporazumi so vsebovali tudi določilo, da se mora o morebitni manjši akciji predhodno obvestiti napadeno postojanko in da mora biti prizadejana škoda majhna, da se lahko hitro popravi. Vest o podpisanem sporazumu je prišla tudi v Ljubljano, kjer je general Rössener 7. julija 1944 v razglasu izjavil, da sporazum v Ljubljani ni sprejet. Posledica tega sporazuma je bila, da ob partizanskem napadu na domobransko postojanko v Črnem vrhu zaradi premirja nemška vojska kljub prošnji napadenih ni posredovala. Aprila 1945 se je premirje prekinilo, ko sta se zaradi pomanjkanja hrane in streliva pri Ilirski Bistrici partizanom predali dve nemški diviziji. Predane vojake so partizani postrelili in prosto prišli do Trsta.

 https://www.zaveza.si/kaj-je-treba-vedeti-zgodovina-brez-lazi/komunisticno-sodelovanje-z-nacisti/

[Bernard]

Otroci iz koncentracijskega taborišča Ozne Strnišče pri Ptuju: Trupelca otrok so v lesenih zabojih iz gradu nosili in jih pokopavali ponoči

Dolgo se nikomur ni niti sanjalo, da je slovenska komunistična oblast po vojni imela koncentracijska taborišča celo za otroke, za otroke “sovražnikov ljudstva”. Bolj znan je Petriček, manj pa taborišče Strnišče pri Ptuju, kjer so ravno tako trpeli in umirali najbolj nemočni – otroci.

Leta 2013 so na pokopališču v Ormožu odkrili obeležje, postavljeno v spomin 39 otrokom in eni od spremljevalk, ki so avgusta in septembra leta 1945 zaradi podhranjenosti ter različnih bolezni, kot je na primer tifus, v šestih tednih umrli v ormoškem gradu in bili pokopani na tamkajšnjem pokopališču. Teh devetintrideset je bilo le nekaj izmed 350 do 400 nedolžnih otrok v starosti od dojenčka do 13 let, ki so jih v začetku avgusta 1945, že v času, ko je že “zasijala svoboda”, prepeljali v Ormož iz zloglasnega koncentracijskega taborišča “Hitlerjev rajh” Šterntal oziroma Strnišče na območju današnjega Kidričevega. Otroke so materam trgali iz rok in jim govorili, da otroke peljejo v neznano, v Sibirijo. Otroci so sicer pripadali družinam nemške narodne manjšine v Sloveniji, ki jih je komunistična oblast nameravala izseliti v Avstrijo. Med njimi pa je bilo tudi veliko Slovencev in Madžarov. Vzrok premestitve je bil prihod delegacije mednarodnega Rdečega križa v Strnišče. Na ormoškem gradu ni bilo nikakršnih pogojev za bivanje, zato so Ormožani in okoličani s skupnimi močmi otrokom uredili bivališče in zanje zbirali živila. Otroci pa so kljub preselitvi na ormoški grad, kjer naj bi vladale boljše razmere, še vedno umirali. Zadnji mali zapornik je Ormož zapustil 22. septembra 1945.

Taborišče Šterntal – Strnišče pri Ptuju.

https://nova24tv.si/slovenija/otroci-iz-koncentracijskega-taborisca-ozne-strnisce-pri-ptuju-trupelca-otrok-so-v-lesenih-zabojih-iz-gradu-nosili-in-jih-pokopavali-ponoci/

[Bernard]

Kidrič poleg Kardelja glavni načrtovalec pobojev

Po očetovi vrnitvi domov leta 1920 so se Kidriči preselili v Ljubljano.Tam je oče dobil mesto profesorja na novoustanovljeni univerzi. Boris je v Ljubljani obiskoval poljansko gimnazijo, nato pa študiral kemijo v Ljubljani in Pragi. Kljub velikim upom in finančnim vložkom ni študija nikoli zaključil. Vključil pa se je že na začetku 30-ih v partijo in pričel »kariero revolucionarja«. Izobraževal se je tudi v Moskvi, kjer je postal Stalinov oboževalec. Zagovarjal je njegov pakt s Hitlerjem in skušal zlomiti Angelo Vode, ki je Hitlerju nasprotovala. Ko se je med vojno začela komunistična revolucija, je bil poleg Edvarda Kardelja glavni načrtovalec pobojev. Na očitke o prevelikem številu žrtev revolucionarnega terorja je odgovarjal:

»Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo pet Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga.«

Kocbek je Kidriča občudoval kot »revolucionarnega žrebca«. Žal pa ni vedel, da ga je Kidrič sklenil ubiti, če ne bi podpisal dolomitske izjave. 

 

Boris Kidrič, buržujski revolucionar, neuspešni študent, izvrševalec masovnih pobojev, fanatični stalinist, pobudnik etničnega čiščenja, katastrofalni predsednik nelegitimne in nelegalne vlade …

 

Velik cinizem je tudi apoteoza 37 letnega »faliranega« študenta Borisa Kidriča med stalne člane SAZU in podeljevanje Kidričevih nagrad za znanstvene dosežke do leta 1991!

 

https://www.casnik.si/kidricevski-smrad-v-strniscu/

[Grizzly Adams]

Замисли кад генерације и генерације научиш да светкују култ зликоваца и масовних убица... Са све иконама и празницима.

Где ћеш већи сатанизам. Предукус апокалипсе.

[Bernard]

пре 13 минута, Grizzly Adams рече

Замисли кад генерације и генерације научиш да светкују култ зликоваца и масовних убица... Са све иконама и празницима.

Где ћеш већи сатанизам. Предукус апокалипсе.

»Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo pet Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga.«

Za ovo postoji materijalni dokaz u vojnom arhivu Slovenije, pronašao ge je Igor Omerza i napisao knjigu. Pismo koje je pisao Ivanu Matiji Mačku je završio sa ovom rečenicom. I sad ti meni reci koja je razlika između njega, Pol Pota, Maksa Liburića, Ljube Miloša, Che Gevare, H. Himlera....... Za mene nema nikakve razlike!

[Grizzly Adams]

пре 26 минута, Bernard рече

»Tudi če bo na koncu borbe ostalo živih samo pet Slovencev in bodo to vsi komunisti, bo to za nas popolna zmaga.«

Za ovo postoji materijalni dokaz u vojnom arhivu Slovenije, pronašao ge je Igor Omerza i napisao knjigu. Pismo koje je pisao Ivanu Matiji Mačku je završio sa ovom rečenicom. I sad ti meni reci koja je razlika između njega, Pol Pota, Maksa Liburića, Ljube Miloša, Che Gevare, H. Himlera....... Za mene nema nikakve razlike!

Нема никакве суштинске разлике, све су то само појавни облици једне исте идеологије која није идеологија него мржња према човеку као икони Божијој, мржња према слободном бићу, мржња према животу. Што је у ствари дефиниција сатанизма који се иза тог зла крије. Све су то мали антихристи.

Не у смислу некакве теорије завере, него филозофски гледано ако се те појаве дубоко сагледају и разумеју. Мада је сагледавање тога веома непријатно за душу, боли. Зато већина избегава да се суочи, па увек траже неке ”изговоре” типа ”добра је то идеја него лоше спроведена” и сл. То људи не раде зато што стварно верују него због себе, штите душу од истине која је паклено болна. Не само зато што су ”неки” то урадили, него што смо ”ми” људи за то способни. Укључујући и мене. То је страшна мисао...