Sveta Faustina Kowalska - Apostol Božjega milosrđa

[Bernard]

 

[Bernard]

 

[Bernard]

Sveta Favstina Kowalska

5.10.2018 

5. oktobra v Katoliški Cerkvi praznujemo god svete Favstine Kowalske, poljske redovnice in glasnice Božjega usmiljenja.

»Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.

Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«

V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.

Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.

Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki. Sv. Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.

Vir: revija Ognjišče

https://katoliska-cerkev.si/sveta-favstina-kowalska

[Bernard]

Dnevnik Faustina Kowalska

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo – to je zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, tem več prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti …” (1578)

“Kako velike milosti bom delil tistim, ki bodo molili rožni venec Božjega usmiljenja; za molivce tega rožnega venca se zgane notranjost mojega usmiljenja …” Jezus, Tisočkrat Ti hvala za te čudovite besede življenja! (848)

“KO BI SE LJUDJE POPOLNOMA MENI ZAUPALI, BI JIH SAM POSVEČEVAL IN JIH OBSIPAL S ŠE VEČJIMI MILOSTMI. NEKATERI ZANIČUJEJO MOJA PRIZADEVANJA, TODA TO MI NE JEMLJE POGUMA; KADAR KOLI SE OBRNEJO NAME, JIM HITIM POMAGAT, USMILJENO JIH PODPIRAM IN JIM DAJEM PRVO MESTO V SVOJEM USMILJENEM SRCU.”(1682)

“TA DVA PRAMENA ŽARKOV POMENITA KRI IN VODO. BLEDI PRAMEN POMENI VODO, KI OPRAVIČUJE DUŠE; RDEČI PA POMENI KRI, KI JE ŽIVLJENJE DUŠ. TA DVA PRAMENA ŽARKOV STA PRIVRELA IZ GLOBIN MOJEGA USMILJENJA TAKRAT, KO JE SULICA PREBODLA MOJE UMIRAJOČE SRCE NA KRIŽU. TA DVA PRAMENA VARUJETA DUŠE PRED JEZO MOJEGA OČETA. SREČEN, KDOR BO ŽIVEL V NJUNI SENCI, KER GA NE BO DOSEGLA PRAVIČNA ROKA BOGA.”(299)

“LJUDEM IZROČAM POSODO, S KATERO NAJ PRIHAJAJO PO MILOSTI K IZVIRU MOJEGA USMILJENJA. POSODA JE TA PODOBA Z NAPISOM: JEZUS, VATE ZAUPAM.”(327)

“GLASNICA MOJEGA USMILJENJA SI, IZBRAL SEM TE ZA TO SLUŽBO V TEM IN PRIHODNJEM ŽIVLJENJU.” (1605)

(1487): “Povej mi vendar, moj otrok, kdo si je drznil raniti tvoje srce. Povej, povej mi vse, bodi iskren v odnosu do mene. Odkrij mi vse rane svojega srca. Ozdravil jih bom, tvoje trpljenje pa bo postalo studenec za tvoje posvečenje.”

(1485): “GLEJ ČLOVEK, ZATE SEM NA ZEMLJI POSTAVIL PRESTOL USMILJENJA. TA PRESTOL JE TABERNAKELJ IN S TEGA PRESTOLA USMILJENJA ŽELIM VSTOPITI V TVOJE SRCE. GLEJ, NISEM SE OBDAL NE S SPREMSTVOM NE S STRAŽO. VSAK TRENUTEK IMAŠ DOSTOP DO MENE. OB VSAKEM DNEVNEM ČASU SE ŽELIM POGOVARJATI S TEBOJ IN TE OBSIPATI Z MILOSTMI.”

(1486) “PRAV TI (OBUPANI ČLOVEK), MOJ OTROK, IMAŠ IZKLJUČNO PRAVICO DO MOJEGA USMILJENJA. DOVOLI MOJEMU USMILJENJU, DA DELUJE V TEBI, V TVOJI UBOGI DUŠI. DOVOLI ŽARKOM USMILJENJA, DA VSTOPIJO V DUŠO. TI ŽARKI PRINAŠAJO SVETLOBO, TOPLOTO IN ŽIVLJENJE.”

(215): “KDOR PROSI PONIŽNO, TEMU SE NE MOREM UPIRATI. KDOR PROSI VZTRAJNO, MU NAZADNJE VEDNO UGODIM. ČE SE KDO OBRAČA NAME Z LJUBEZNIJO, TO JE Z NEOMEJENIM ZAUPANJEM, NE MOREM DRUGAČE, KOT DA MU DAM ŠE VEČ, VELIKO VEČ, KOT JE PROSIL.”

(294): “KAKO ZELO LJUBIM TISTE, KI MI POPOLNOMA ZAUPAJO – ZANJE STORIM VSE!”

(699): “VSEMU SVETU OZNANJAJ MOJE NEPOJMLJIVO USMILJENJE. ŽELIM, DA BI BIL PRAZNIK USMILJENJA PRIBEŽALIŠČE IN ZAVETJE VSEM, POSEBEJ UBOGIM GREŠNIKOM. NA TA DAN SO ODPRTE GLOBINE MOJEGA USMILJENJA; NA LJUDI, KI SE PRIBLIŽAJO IZVIRU MOJEGA USMILJENJA, IZLIVAM CELO MORJE MILOSTI. KDOR PRISTOPI K SPOVEDI IN SVETEMU OBHAJILU, PREJME POPOLNO ODPUŠČANJE KRIVDE IN KAZNI. TA DAN SO ODPRTE VSE BOŽJE PRETOČNICE, PO KATERIH TEČEJO MILOSTI; NAJ SE NIHČE NE BOJI PRIBLIŽATI SE MI, ČEPRAV BI BILI NJEGOVI GREHI RDEČI KOT ŠKRLAT. MOJE USMILJENJE JE TAKO VELIKO, DA GA V VSEJ VEČNOSTI NE MORE DOUMETI NOBEN RAZUM, NE ČLOVEŠKI NE ANGELSKI. VSE, KAR OBSTAJA JE IZŠLO IZ NOTRANJOSTI MOJEGA USMILJENJA. VSAKA DUŠA BO V ODNOSU DO MENE VSO VEČNOST PREMIŠLJEVALA O MOJI LJUBEZNI IN MOJEM USMILJENJU. PRAZNIK USMILJENJA JE IZŠEL IZ MOJE NOTRANJOSTI; ŽELIM, DA BI BILO SLOVESNO PRAZNOVANJE PRVO NEDELJO PO VELIKI NOČI. ČLOVEŠTVO NE BO OKUSILO MIRU, DOKLER SE NE OBRNE K IZVIRU MOJEGA USMILJENJA.”

“V TEH TREH STOPNJAH JE ZAJETA POLNOST USMILJENJA IN JE NEIZPODBITNI DOKAZ LJUBEZNI DO MENE.” ( 742).

(379) “MOJE SRCE TRPI, KER CELO IZVOLJENI NE RAZUMEJO, KAKO VELIKO JE MOJE USMILJENJE. KAKO ZELO TO RANI MOJE SRCE! SPOMNITE SE MOJEGA GRENKEGA TRPLJENJA IN, ČE NE VERUJETE MOJIM BESEDAM, VERUJTE VSAJ MOJIM RANAM.”

(453) “ZAKAJ SE BOJIŠ IN DRHTIŠ, SAJ SI Z MENOJ POVEZANA? NI MI VŠEČ TISTI, KI SE PREPUŠČA PRAZNIM STRAHOVOM. KDO SE TE SME DOTAKNITI, ČE SI Z MENOJ? NAJLJUBŠI MI JE TISTI, KI TRDNO VERUJE V MOJO DOBROTO IN MI POPOLNOMA ZAUPA. PODARJAM MU SVOJE ZAUPANJE IN MU DAJEM VSE, ZA KAR ME PROSI.”

(379): “MOJE SRCE TRPI, KER CELO IZVOLJENI NE RAZUMEJO, KAKO VELIKO JE MOJE USMILJENJE. KAKO ZELO TO RANI MOJE SRCE! SPOMNITE SE MOJEGA GRENKEGA TRPLJENJA IN, ČE NE VERUJETE MOJIM BESEDAM, VERUJTE VSAJ MOJIM RANAM.”

“O KAKO ME BOLI, DA SE KRISTJANI TAKO MALO ZDRUŽUJEJO Z MENOJ V SVETEM OBHAJILU. ČAKAM NANJE, ONI PA SO DO MENE TAKO BREZBRIŽNI. LJUBIM JIH TAKO NEŽNO IN ISKRENO, ONI PA MI NE ZAUPAJO. ŽELIM JIH OBSIPATI Z MILOSTMI – ONI PA JIH NOČEJO SPREJETI. DO MENE SE VEDEJO KAKOR DO NEČESA MRTVEGA, MOJE SRCE PA JE POLNO LJUBEZNI IN USMILJENJA. DA BI VSAJ MALO SPOZNALA MOJO BOLEČINO, SI PREDSTAVLJAJ NAJNEŽNEJŠO MATER, KI ZELO LJUBI SVOJE OTROKE, TI OTROCI PA ZANIČUJEJO NJENO LJUBEZEN. PREMISLI NJENO BOLEČINO, NIHČE JE NE POTOLAŽI. TO JE MEDLA PRISPODOBA IN PODOBNOST MOJI LJUBEZNI.”
(Dnevnik, 1447)

(1570): “Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, kliče z močnim glasom svoje stiske. Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva dobrota, ti popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi. Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano v nas večaj svoje usmiljenje, da bi zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri …”

(1728) “Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo
omadežuje greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje
jo objema in jo opraviči. S svojim usmiljenjem zasledujem grešnike na vseh poteh in
moje Srce se veseli, ko se vrnejo k meni. Pozabljam bridkosti, s katerimi so napajali
moje Srce, in veselim se njihove vrnitve. Povej grešnikom, da nihče ne uide moji
roki. Če bežijo pred mojim usmiljenim Srcem, bodo prišli v moje pravične roke.
Povej grešnikom, da vedno čakam nanje in poslušam bitje njihovega srca, kadar utripa
zame. Napiši, da jih nagovarjam z očitki vesti, z neuspehi in trpljenjem, z viharji,
bliskom in gromom, nagovarjam jih z glasom Cerkve; če pa onemogočijo vse moje milosti,
se začnem nanje jeziti, jih prepuščam njim samim in jim dajem, kar želijo.”

(20): “Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zamegljenem kraju, polnem ognja, v njem pa je bila množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z MORSKA ZVEZDA. Ona jim prinaša olajšanje. Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, sem zaslišala notranji glas, ki je rekel: MOJE USMILJENJE TEGA NOČE, A PRAVIČNOST TO ZAHTEVA. Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana.”

“da satan najbolj sovraži usmiljenje, to je zanj največje trpljenje …” (764).

“Čeprav bi bili grehi duš črni kakor noč, če se grešnik zateče k mojemu usmiljenju, mi izkaže največjo čast in proslavi moje bridko trpljenje. Kadar človek slavi mojo dobroto, satan trepeta pred njim in beži na dno pekla” (378).

. “Vsakršna beda se utaplja v mojem usmiljenju in vsaka odrešilna in posvečujoča milost izvira iz tega studenca” (1777)

molitev sv. Favstine Kowalske (1744) :
Bodi slavljen, naš usmiljeni Bog,
naš vsemogočni Stvarnik in Gospod.
Častimo te v najgloblji ponižnosti,
potapljamo se v ocean tvojega božanstva.
Toda človek ni zdržal v uri preizkušnje,
ob prišepetavanju hudobca ti je postal nezvest.
Izgubil je milosti in darove, ostala mu je le beda,
solze, trpljenje, bolečine, grenkoba – dokler ni pokopan.
Toda ti, usmiljeni Bog, nisi dopustil, da bi človeštvo propadlo,
zato si mu obljubil Odrešenika.
Ne dovoljuješ, da obupujemo, čeprav so naše krivde velike,
zato si Izraelu pošiljal svoje preroke.
Toda dan in noč človeštvo kliče k tebi
iz brezna bede, grehov in vsakovrstnih bolečin.
Usliši stok in solze, ti, ki kraljuješ v nebesih,
Bog velikega usmiljenja, sočutni Bog.
Človek se je pregrešil in ni sposoben prositi za odpuščanje,
ker se je med človekom in Bogom odprl neskončen prepad.
Človek kliče z glasom svoje bede: Pošlji nam usmiljenje.
Toda Jahve molči in mineva stoletje za stoletjem.
Hrepenenje človeštva po Stvarniku se stopnjuje,
po njem, ki jim je obljubljen.
Pridi, Jagnje božje, odvzemi naše grehe,
pridi, razsvetli našo temo – kot žarek svetlobni.
Človeštvo neprenehoma kliče k tebi, Gospod nad gospodi,
k tvojemu nepojmljivemu usmiljenju, k tvojemu sočutju.
O veliki Jahve, daj se nam preprositi,
spomni se svoje dobrote in odpusti nam naše hudobije.

“Če bi trpeča oseba vedela, kako jo Bog ljubi, bi umrla od veselja in preobilice sreče; nekoč bomo spoznali, kaj je trpljenje, toda takrat ne bomo mogli več trpeti. Sedanji trenutek je naš” ( 963)

Besede Gospoda Jezusa sestri Favstini o spovedi (1602): “Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil vse obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim” .

(699): “Vsemu svetu oznanjaj moje nepojmljivo usmiljenje. Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Kdor pristopi k spovedi in svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kot škrlat. Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski. Vse, kar obstaja, je izšlo iz notranjosti mojega usmiljenja. Vsaka duša bo v odnosu do mene vso večnost premišljevala o moji ljubezni in mojem usmiljenju. Praznik usmiljenja je izšel iz moje notranjosti; želim, da bi bilo slovesno praznovanje prvo nedeljo po Veliki noči. Človeštvo ne bo okusilo miru, dokler se ne obrne ki izviru mojega usmiljenja.”

“SPREJMEM TE, V MOJEM SRCU SI (14)

“Obljubljam, da se človek, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil. Obljubljam mu že tu na zemlji zmago nad sovražniki, zlasti pa ob smrtni uri. Sam ga bom branil kakor svojo čast (48).”

“Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Ta dva pramena varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Srečen, kdor bo živel v njuni senci, ker ga ne bo dosegla pravična roka Boga (299).”

“Veličina te podobe ni v lepoti barv ali v potezah čopiča, marveč v moji milosti (313).

“Moj pogled na tej podobi je tak kakor moj pogled s križa (326)

“Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: Jezus, vate zaupam (327)

“Naročam češčenje mojega usmiljenja (…) s češčenjem naslikane podobe. Po tej podobi bom dušam delil mnoge milosti … (742)

“Iz vseh mojih ran kakor iz potokov priteka usmiljenje za ljudi, toda rana mojega Srca je vrelec nepojmljivega usmiljenja; iz tega vrelca kipijo vse milosti za duše. Žgeta me pramena usmiljenja, želim ju izliti na človeške duše. Govori vsemu svetu o mojem usmiljenju (1190)

(1488): “Moj otrok, življenje na zemlji je boj, in to velik boj za moje kraljestvo. Toda ne boj se, ker nisi sam. Vedno te podpiram, zato se opri na mojo roko in se bojuj, ne boj se ničesar. Vzemi posodo zaupanja in zajemaj iz vrelca življenja ne samo zase, ampak pomisli tudi na druge, posebej na tiste, ki ne zaupajo v mojo dobroto.”

(279): “Bog mi je dal spoznati, na čem temelji resnična ljubezen, in me razsvetlil, kako naj jo izkazujem Bogu v vsakdanjiku. Prava ljubezen do Boga je odvisna od izpolnjevanja božje volje. Da bi Bogu ljubezen izkazali z deli, morajo vsa, tudi najmanjša dela, izvirati iz ljubezni do njega …”

Vidim te, človek, kako zelo trpiš in
nimaš več moči za pogovor z menoj.
Glej, jaz sam ti bom govoril.
Čeprav bi bilo tvoje trpljenje največje,
ne izgubljaj dušnega miru,
niti se ne predajaj malodušju.
Povej mi vendar, moj otrok,
kdo si je drznil raniti tvoje srce.
Povej, povej mi vse,
bodi iskren v odnosu do mene.
Odkrij mi vse rane svojega srca.
Ozdravil jih bom,
tvoje trpljenje pa bo postalo
studenec za tvoje posvečenje. (1487)

“Sem trikrat sveti in upira se mi tudi najmanjši greh. Ne morem ljubiti duše, ki jo omadežuje
greh. Ko pa se skesa, ni meja moji radodarnosti do nje. Moje usmiljenje jo objema in opraviči.
S svojim usmiljenjem zasledujem grešnike na vseh poteh in moje Srce se veseli, ko se vrnejo
k meni. Pozabljam bridkosti, s katerimi so napajali moje Srce, in veselim se njihove vrnitve.
Povej grešnikom, da nihče ne uide moji roki. Če bežijo pred mojim usmiljenim Srcem, bodo
prišli v moje pravične roke. Povej grešnikom, da vedno čakam nanje in poslušam bitje njihovega
srca, kadar utripa zame. Napiši, da jih nagovarjam z očitki vesti, z neuspehi in trpljenjem, z
viharji, bliskom in gromom, nagovarjam jih z glasom Cerkve; če pa onemogočajo vse moje
milosti, se začnem nanje jeziti, jih prepuščam njim samim in jim dajem, kar želijo” (1728).

“Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morja usmiljenja. Grešniki bodo dosegli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim Božjim mirom” (1520).

“Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za
duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem.
Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja.
Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti
preplavljajo ponižne duše” (1602).

URA USMILJENJA (vsak dan ob 15.00) Ob tretji uri milo prosi moje usmiljenje, posebno za grešnike, in vsaj za kratek čas se poglobi v moje trpljenje, predvsem v mojo zapuščenost v trenutku umiranja. To je ura velikega usmiljenja za ves svet. Dovolim ti, da prodreš v mojo smrtno žalost; ob tej uri ničesar ne odrečem osebi, ki me prosi v imenu mojega trpljenja (1320).

Kadarkoli boš slišala, da ura bije tri, se vsa potopi v moje usmiljenje, slavi in poveličuj to usmiljenje; kliči njegovo vsemogočnost na pomoč za ves svet, posebej za uboge grešnike, kajti v tem trenutku stoji na stežaj odprto za vsakega človeka. Ob tej uri zase in za druge izprosiš vse, ob tej uri se je rodila milost za ves svet – usmiljenje je zmagalo nad pravičnostjo. Moja hči, ob tej uri se potrudi, da zmoliš križev pot, kolikor ti obveznosti to dopuščajo; če ne moreš moliti križevega pota, vsaj za trenutek stopi v kapelo in počasti moje Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno usmiljenja; ako pa ne moreš stopiti v kapelo, se vsaj za trenutek poglobi v molitev tam, kjer si. Želim, da časti moje usmiljenje vsako ustvarjeno bitje, najprej pa ti, ker sem ti dal to skrivnost najgloblje spoznati (1572)

“DUŠAM, KI ZAUPAJO V MOJE USMILJENJE, ŽELIM PODELITI NEPOJMLJIVE MILOSTI.” (687)

“Jaz podeljujem posebne milosti dušam, za katere se ti zavzemaš pri meni,”( 599)

“Največji grešniki naj imajo zaupanje v moje usmiljenje. Oni imajo pred drugimi pravico zaupati v globine mojega usmiljenja. Moja hči, piši o mojem usmiljenju do izmučenih ljudi. Radost mi pripravljajo tisti, ki se priporočajo mojemu usmiljenju. Njim podarjam večje milosti, kakor si želijo. Čeprav bi bil človek največji grešnik, ga ne morem kaznovati, če se sklicuje na moje usmiljenje, marveč mu v svojem nepojmljivem in brezdanjem usmiljenju odpuščam. Piši: Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče priti skozi vrata usmiljenja, ta mora skozi vrata moje pravičnosti …” (1146).

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo, ta je – zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, temveč prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti. Veseli me to, ker želijo veliko, saj je moja želja dajati veliko, in to zelo veliko. Žalosti pa me, če ljudje želijo malo in zakrknejo svoje srce” (1578)

(1512): “Pogosto premišljuj moje trpljenje, ki sem ga prestal zate, in nič se ti ne bo zdelo veliko,
kar ti trpiš zame. Najbolj mi ugajaš, ko premišljuješ moje bridko trpljenje; združuj
svoje majhno trpljenje z mojim bridkim trpljenjem, da bi pred mojim veličastvom
imelo neskončno vrednost.”
“Veličina te podobe ni v lepoti barv ali v potezah čopiča, marveč v moji milosti” (313)

“Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: Jezus, vate zaupam” (327).

“Ta podoba bo veliko ljudi pritegnila k moji ljubezni. Moje usmiljenje deluje v dušah po tem delu” (1379)

“Moje Srce trpi, ker celo izvoljeni ne razumejo, kako veliko je moje usmiljenje. Kako
zelo to rani moje Srce! Spomnite se mojega grenkega trpljenja in, če ne verujete mojim
besedam, verujte vsaj mojim ranam” (379).

(1512): “Pogosto premišljuj moje trpljenje, ki sem ga prestal zate, in nič se ti ne bo zdelo veliko,
kar ti trpiš zame. Najbolj mi ugajaš, ko premišljuješ moje bridko trpljenje; združuj
svoje majhno trpljenje z mojim bridkim trpljenjem, da bi pred mojim veličastvom
imelo neskončno vrednost.”

“Oznanjaj svetu moje usmiljenje, naj vse človeštvo spozna moje brezmejno usmiljenje. To je znamenje za poslednje čase, za njimi pride dan pravičnosti. Dokler je čas, naj se zatekajo k izviru mojega usmiljenja, naj se okoriščajo s krvjo in vodo, ki je privrela zanje” ( 848).

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo, ta je – zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, tem več prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti. Veseli me to, ker želijo veliko, saj je moja želja dajati veliko, in to zelo veliko. Žalosti pa me, če ljudje želijo malo in zakrknejo svoje srce.” (1578).

“Želim se združiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali Ljubezni! Do mene se obnašajo kot do nečesa mrtvega” (1385).

“Zate sem se spustil iz nebes na zemljo; zate sem se dal pribiti na križ; zate sem
dovolil s sulico odpreti svoje presveto Srce in sem ti odprl studenec usmiljenja.
Pridi in črpaj s posodo zaupanja milosti iz tega izvira. Ponižnega srca nikoli ne
zavračam …” (1485).

“Želim, da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da bi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri. Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta. To boš delala v tem in v prihodnjem življenju. Ničesar ne bom odklonil duši, ki jo pripelješ k izviru mojega usmiljenja. Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem prebridkem trpljenju milosti za te duše” (1209).

“Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Ta dva pramena varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Srečen, kdor bo živel v njuni senci, ker ga ne bo dosegla pravična roka Boga” (299).

“Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: Jezus, vate zaupam” (327)

“Ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duša srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da
iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moji milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim” (1602).

»Želim, da je prva nedelja po Veliki noči praznik usmiljenja (299)

Kdor na ta dan pristopi k viru življenja, bo deležen popolnega odpuščanja svoje krivde in kazni (300)

Praznik Božjega usmiljenja izvira iz notranjosti mojega usmiljenja in je zasidran v globinah mojega sočutja. Vsak vernik, ki zaupa mojemu usmiljenju, bo usmiljenje dosegel (420)

Nihče ne prejme odpuščanja, dokler se z zaupanjem ne zateče k mojemu usmiljenju, in zato naj bo prva nedelja po Veliki noči praznik usmiljenja. Duhovniki naj na ta dan vernikom pridigajo o mojem velikem in neizčrpnem usmiljenju (570)

Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Kdor pristopi k spovedi in svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kot škrlat. Moje usmiljenje je tako veliko, da ga v vsej večnosti ne more doumeti noben razum, ne človeški ne angelski. Vse,
kar obstaja, je izšlo iz notranjosti mojega usmiljenja. Vsaka duša bo v odnosu do mene vso večnost premišljevala o moji ljubezni in mojem usmiljenju … (699)

Duše propadajo kljub mojemu bridkemu trpljenju. Dajem jim poslednjo možnost rešitve, to je praznik usmiljenja. Če ne bodo slavile mojega usmiljenja, bodo pogubljene vekomaj. Glasnica mojega usmiljenja, piši, oznanjaj ljudem to moje veliko usmiljenje, ker je blizu strašni dan moje pravičnosti« (965)

»Ne oziraj se toliko na samo posodo milosti, ampak bolj na milost, ki ti jo dajem. Kajti posoda ti vedno ne ugaja, tedaj pa tudi milosti pešajo. Tega te hočem obvarovati in želim, da bi se nikoli ne ozirala na posodo, v kakršni ti pošiljam svoje milosti. Naj bo vsa pozornost tvoje duše usmerjena k
temu, da bi čimbolj zvesto odgovorila moji milosti« (1599).

“NE BOJ SE, MOJA HČI, JAZ SEM S TEBOJ” (103).

“O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni pa jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje Srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja. Da bi vsaj malo spoznala mojo bolečino, si predstavljaj najnežnejšo mater, ki zelo ljubi svoje otroke, ti otroci pa zaničujejo njeno ljubezen. Premisli njeno bolečino, nihče je ne potolaži. To je medla prispodoba in podobnost moji ljubezni” (1447)

“Želim, da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da bi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri. Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta. To boš delala v tem in v prihodnjem življenju. Ničesar ne bom odklonil duši, ki jo pripelješ k izviru mojega usmiljenja. Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem bridkem trpljenju milosti za te duše” (1209).

“Malo je ljudi, ki s pristnimi čustvi premišljujejo moje trpljenje. Največ milosti podeljujem tistim, ki pobožno premišljujejo moje trpljenje” (737)

“Izvoljene duše so luči v mojih rokah, ki jih pošiljam v temino sveta in ga razsvetljujem. Kakor
zvezde osvetljujejo noč, tako izvoljene duše osvetljujejo zemljo, in čim bolj popolna je duša, tem
večjo svetlobo razširja okrog sebe in tem dlje sega. Lahko je skrita in neopazna celo najbližjim,
vendar njena svetloba odseva v dušah na najbolj oddaljenih koncih sveta.” (1601)

“O neskončna Ljubezen, naročaš mi naslikati tvojo sveto podobo, odkrivaš nam nepojmljivi izvir
usmiljenja. Blagoslovljen, kdor se približa tvojima pramenoma žarkov; črna duša se v sneg spremeni. Dobri Jezus tu (opomba: v podobi božjega usmiljenja) si postavil prestol svojega usmiljenja, da bi pomagal grešnemu človeku in ga razveselil. Iz odprtega Srca priteka kot iz čistega izvira tolažba duši in potrtemu srcu. Pred to podobo naj iz človeške duše nikoli ne preneha vreti čast in slava. Iz vsakega srca naj se razlega čast božjemu usmiljenju; zdaj in vekomaj ter ob vsakem času” (1).

“Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Ta dva pramena varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Srečen, kdor bo živel v njuni senci, ker ga ne bo dosegla roka pravičnega Boga … (299).
Ljudem izročam posodo, s katero naj prihajajo po milosti k izviru usmiljenja. Posoda je ta podoba z napisom: JEZUS, VATE ZAUPAM …” (327).

“Ničesar ne bom odklonil duši, ki jo pripelješ k izviru mojega usmiljenja. Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem prebridkem trpljenju milosti za te duše” (1209).

“Ponižnemu človeku radodarno dajem več, kakor on sam prosi” (1361).

“Eno dejanje čiste ljubezni do mene mi je dražje kakor na tisoče hvalnic nepopolnih duš” (1489).

“Kri in voda, ki izviraš iz Jezusovega Srca kot studenec usmiljenja za nas – vate zaupam” (187).

“Za molivce rožnega venca Božjega usmiljenja se zgane notranjost mojega usmiljenja” (848).

“Odprl sem svoje Srce kot živi izvir usmiljenja. Naj vsi iz njega zajemajo življenje, naj se približujejo z velikim zaupanjem temu morju usmiljenja. Grešniki bodo dosegli opravičenje, opravičeni pa potrditev v dobrem. Kdor je zaupal v moje usmiljenje, tistemu bom ob smrtni uri dušo napolnil s svojim Božjim mirom” (1520).

“Moje Srce gori v ognju usmiljenja do grešnikov” (1521).

“Dušam, ki zaupajo v moje usmiljenje, želim podeliti nepojmljive milosti” (687).

“Še noben, kdor je klical moje usmiljenje, ni bil razočaran ali osramočen. Kdor je zaupal v mojo dobroto, mi posebej ugaja” (1541).

“Milosti iz mojega usmiljenja se zajemajo samo z eno posodo, ta je – zaupanje. Čim bolj oseba zaupa, tem več prejme. Osebe z brezmejnim zaupanjem so mi v veliko tolažbo, saj vanje pretakam vse zaklade milosti. Veseli me to, ker želijo veliko, saj je moja želja dajati veliko, in to zelo veliko. Žalosti pa me, če ljudje želijo malo in zakrknejo svoje srce” (1578).

“Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z Božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki milosti preplavljajo ponižne duše” (1602).

“Vedi, moja hči, da mi je žar tvojega srca prijeten, in kot se ti goreče želiš z menoj družiti v svetem obhajilu, tako se ti tudi jaz želim popolnoma izročiti; za nagrado za tvojo gorečnost si odpočij v mojem Srcu” (826).

“O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi, oni pa jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje Srce pa je vendar polno božje ljubezni in usmiljenja” (1447).

“Za moč, ki jo imaš v sebi za prenašanje trpljenja, se moraš zahvaliti pogostnemu prejemanju svetega obhajila. Zato prihajaj pogosto k temu izviru usmiljenja in zajemaj s posodo zaupanja, kar koli potrebuješ” (1487).

“V najsvetejšem zakramentu sem ves zate, z dušo, telesom in božanstvom kot tvoj Ženin. Ti veš, kaj zahteva ljubezen – eno samo stvar – to je vzajemnost” (1770).

“MOLITEV PONIŽNE IN LJUBEČE DUŠE POMIRI JEZO MOJEGA OČETA IN PRIKLIČE MORJE BLAGOSLOVOV” (320).

“NIČ SE NE BOJ, VSE TEŽAVE BODO SLUŽILE TEMU, DA BI SE URESNIČILA MOJA
VOLJA!” (634).

“Glej zaklade milosti, ki pritekajo v duše, toda vsi ne znajo uporabiti moje radodarnosti.”
(1687).

http://www.molitev.net/dnevnik-faustina-kowalska.html

[Bernard]

 

[Bernard]

 

[Bernard]

 

[Bernard]

THE HOLY HOUR

Jesus also told St. Faustina that the hour He expired on the cross is the hour in which to especially implore the attribute of his Divine Mercy, because at that moment his saving mission was accomplished and his blood and water was poured out on the cross for the sins of the whole world. Because Jesus made the 3 o’clock hour sacred, whenever the clock strikes this hour, his mercy can be efficaciously implored.

“At three o’clock, implore My mercy, especially for sinners; and, if only for a brief moment, immerse yourself in My Passion, particularly in My abandonment at the moment of agony. This is the hour of great mercy … In this hour I will refuse nothing to the soul that makes a request of Me in virtue of My Passion.” (Diary 1320).

“As often as you hear the clock strike the third hour immerse yourself completely in My mercy, adoring and glorifying it, invoke it’s omnipotence for the whole world, and particularly for poor sinners, for at that moment mercy was opened wide for every soul. In this hour you can obtain everything for yourself and for others for the asking; it was the hour of grace for the whole world – mercy triumphed over justice.”

“Try your best to make the Stations of the Cross in this hour, provided that your duties permit it; and if you are not able to make the Stations of the Cross, then at least step into the chapel for a moment and adore, in the Most Blessed Sacrament. My Heart, which is full of mercy: and should you be unable to step into chapel. immerse yourself in prayer there where you happen to be, if only for a very brief instant.” (Diary 1572)

 

[Bernard]

Zazivi Božjem milosrđu I.

Milosrđe Božje, ti neshvatljivo tajno Presvetoga Trojstva,…. Uzdam se u Tebe!
Milosrđe Božje, ti izrazu njegove najveće moći,…
Milosrđe Božje, koje si se objavilo u stvaranju nebeskih duhova,…
Milosrđe Božje, koje si nas iz ništavila pozvalo u život,…
Milosrđe Božje, koje obuhvaćaš čitav svijet,…
Milosrđe Božje, koji nam daruješ besmrtan život,…
Milosrđe Božje, koje nas zaštićuješ od zasluženih kazna,…
Milosrđe Božje, koje nas oslobadaš od bijede grijeha,…
Milosrđe Božje, koje nam u Riječi što je Tijelo postala daruješ opravdanje,…
Milosrđe Božje, koje se na nas izlijevaš iz Rana Kristovih,…
Milosrđe Božje, koje nam izvireš iz Presvetog Srca,…
Milosrđe Božje, koje si nam dalo presvetu Djevicu za Majku Milosrđa,…
Milosrđe Božje, vidljivo u ustanovljenju Crkve koja obuhvaća cijeli svijet,…
Milosrđe Božje, vidljivo u ustanovljenju i dijeljenju svetih sakramenata,…
Milosrđe Božje, neograničeno u sakramentu Krštenja i Pokore,…
Milosrđe Božje, neizmjerno u sakramentu Oltara i Svećeništva,..
Milosrđe Božje, koje si nas pozvalo k svetoj vjeri,…
Milosrđe Božje, u obraćenju griješnika,…
Milosrđe Božje, koje usavršuješ svete,…
Milosrđe Božje, vrelo bolesnicima i patnicima,…
Milosrđe Božje, utjeho i blago svih onih koji su skršena srca,…
Milosrđe Božje, ufanje onih koji očajavaju,…
Milosrđe Božje, koje uvijek i svagdje pratiš sve ljude,…
Milosrđe Božje, koje nas ispunjaš milostima,…
Milosrđe Božje, mire umirućih,…
Milosrđe Božje, koje nas čuvaš od paklenoga ognja,…
Milosrđe Božje, koje olakšavaš patnje dušama u čistilištu,…
Milosrđe Božje, ti slasti i neizmjerna radosti sviju svetih,…
Milosrđe Božje, beskrajno u svim tajnama vjere,…
Milosrđe Božje, neiscrpivi izvore čudesa,…

P: Bog je milosrdan i pun smilovanja, spor na srdžbu i bogat dobrotom.
O: Zato ću dovijeka klicati milosrđu Božjemu.

Pomolimo se. O, vječni Bože, čije je milosrđe neistraživo i čije je blago smilovanja neiscrpivo, milosno pogledaj na nas i umnoži u nama svoje milosrđe da u teškim trenutcima ne očajavamo i ne budemo obeshrabreni, nego da se predamo s velikim pouzdanjem u tvoju svetu volju, koja je sama ljubav i smilovanje! Po Gospodinu našemu Isusu Kristu, Kralju milosrđa, koji nam s tobom i Duhom Svetim iskazuje milosrđe u sve vijeke vjekova. Amen.

 

Zazivi Božjem milosrđu II.

Božja je ljubav cvijet, a Milosrđe plod. Neka duša koja sumnja čita ova razmatranja o Božjem milosrđu i neka se počne uzdati u njega.

Milosrđe Božje, koje izvireš iz Očeva krila, …uzdam se u Tebe!
Milosrđe Božje, ti najveća osobino Božja, …
Milosrđe Božje, ti neshvatljiva tajno, …
Milosrđe Božje, izvore koji izvireš iz tajne Presvetoga Trojstva, …
Milosrđe Božje, nespoznatljivo razumom ljudi i anđela, …
Milosrđe Božje, iz kojega izviru sav život i sreća, …
Milosrđe Božje, koje si bolje i od nebesa, …
Milosrđe Božje, izvore čudesa i tajni, …
Milosrđe Božje, koje obuhvaćaš čitav svemir, …
Milosrđe Božje, koje si došlo na svijet u Osobi Utjelovljene Riječi, …
Milosrđe Božje, koje izvireš iz otvorene rane Srca Isusova, …
Milosrđe Božje, koje prebivaš u Srcu Isusovu za nas, a posebno za grešnike, …
Milosrđe Božje, nespoznatljivo u uspostavi Presvete Hostije, …
Milosrđe Božje, u ustanovljenju svete Crkve, …
Milosrđe Božje, u sakramentu svetoga Krštenja, …
Milosrđe Božje, koje nas opravdavaš po Isusu Kristu, …
Milosrđe Božje, koje nas pratiš cijeloga života, …
Milosrđe Božje, koje nas naročito prožimaš u času smrti, …
Milosrđe Božje, koje nam daruješ vječni život, …
Milosrđe Božje, koje nas pratiš u svakom trenutku našeg života, …
Milosrđe Božje, koje nas štitiš od paklenoga ognja, …
Milosrđe Božje, u obraćenju okorjelih grešnika, …
Milosrđe Božje, koje si čudenje anđela i neshvatljivo svetima, …
Milosrđe Božje, neizmjerno u svim tajnama Božjim, …
Milosrđe Božje, koje nas podižeš iz svake bijede, …
Milosrđe Božje, izvore sreće i radosti, …
Milosrđe Božje, koje nas pozivaš iz ništavila u život, …
Milosrđe Božje, koje obuhvaćaš sva djela Njegovih ruku, …
Milosrđe Božje, koje kruniš sve što nastaje Božjom rukom, …
Milosrđe Božje, u koje smo svi uronjeni, …
Milosrđe Božje, slatka utjeho ispaćenih srdaca, …
Milosrđe Božje, jedina nado očajavajućim dušama, …
Milosrđe Božje, odmore srdaca, mire usred strahova, …
Milosrđe Božje, radosti i srećo svetih duša, …
Milosrđe Božje, koje potičeš nadu usprkos beznadnosti, …

Vječni Bože, čije je milosrđe beskrajno, a blago smilovanja neiscrpivo, pogledaj milostivo na nas i umnoži u nama svoje milosrđe, da niti u teškim trenucima ne očajavamo i ne postanemo obeshrabreni, nego da se s velikim povjerenjem predamo Tvojoj svetoj volji koja je čista ljubav i milosrđe. (Dn 950)

O, neshvatljivo i bezgranično Milosrđe Božje, tko ti može iskazati dostojnu čast i hvalu? Ti, najveće svojstvo svemoćnoga Boga, ti si slatka nada grešnome čovjeku. (Dn 951)

https://milosrdniisus.wordpress.com/

[Bernard]

Više ufanja, više milosrđa

                                                                                  

Da bi se iskusila Isusova svemoguća ljubav valja iskoristiti metodu koju nam je on sam dao: “Milosti mog Milosrđa mogu se izvući preko samo jednog sredstva a to je – pouzdanje. Što se duša više pouzdaje, to će više dobiti “(Dnevnik, 1578.). “Neka se ni jedna duša ne boji približiti se Meni, pa i ako su joj grijesi kao grimiz” (Dnevnik, 699).

Kako bi nam pomogao da se pouzdajemo više u Njega, Isus nam je dao Dnevnik svete Faustine i sliku Njegova Milosrđa. Isus nam govori: “Grijesi nepovjerenja me najviše ranjavaju” (Dnevnik, 1076).

“Moje srce je žalosno, jer čak i izabrane duše ne razumiju veličinu Mog milosrđa. (…) Ne zaboravite moju muku, pa ako ne vjerujete mojim riječima, onda barem vjerujte mojim ranama.” (Dnevnik, 379).

“Kako je bolno da se duše tako rijetko ujedinjuju sa mnom u svetoj pričesti. Čekam duše, a one su prema meni ravnodušne. Volim ih nježno i iskreno, a ne vjeruju mi.  Želim na njih obilato izliti svoje milosti, a duše odbijaju prihvatiti ih. Tretiraju me kao mrtav objekt, dok je moje srce puno ljubavi i milosrđa. Kako da biste znali mjeru moje boli, zamislite najnježniju majku koje ima ogromnu ljubav prema svojoj djeci, a djeca ipak preziru njenu ljubav. Zamislite njenu bol. Nitko je nije u stanju utješiti. Ovo je samo slaba slika  Moje ljubavi “(Dnevnik, 1447). “Nepovjerenje od strane duša para cijelu moju nutrinu (…) Bez obzira na moje nepresušnu ljubavi za njih ne vjeruju mi. Čak ni moja smrt nije dovoljno za njih “(Dnevnik, 50).

U tim bolnim riječima izgovorenih sv. Faustini, Isus otkriva glavnu i temeljnu bolest čovječanstva a to je –  grijeh. Ova najgora bolest čovjeka proizlazi iz nepovjerenja, slabe vjere, sumnje ili nevjere u Boga. Na taj način smo se zatvorili i spriječili Krista da nas spasi, da nas oslobodi od okova Zloga, da nas preobrazi svojom Ljubavlju. Samo Isus može izliječiti ranjeno ljudsko srce i na taj način pobijediti grijeh izvor svih naših nedaća i uzrok naših duhovnih i fizičkih bolesti.

Mi dolazimo prihvatiti Kristovu milosrdnu ljubav kroz svakodnevnu molitvu, a osobito po sakramentima pokore i euharistije. Isus nam ne obećava ovozemaljski život bez patnje, ali dajući nam da nosimo križ On nosi njegov najteži dio.  Putem potpunog predaja volji Spasitelja, naše trpljenje postaje put do spasenja i izvor velikih i sjajnih milosti.

Isus želi da se potpuno pouzdamo u Njega i želi da prihvatimo Njegovu volju u svojim životima.  Tada ćemo biti Isusu zahvalni za sve: za patnje i radosti, za bolesti i zdravlje, za život i smrt, jer ćemo u svojim srcima nositi najveći i najdragocjeniji biser – Njegovu ljubav. (Mt 13, 44-46)

o. Mieczysław Piotrowski

Izvor: Više se ufaj da primiš više, časopis “Ljubite jedni druge”

http://magnifikat.hr/vise-ufanja-vise-milosrda/

[Zayron]

 

[Bernard]

[Bernard]

10 Most Beautiful and Inspiring St. Faustina Quotes about Mercy

At the canonization of St. Faustina in 2000, Pope John Paul II reflected that the message of mercy Sister Faustina imparted stood like a “bridge” between the 20th century (one of the most violent in human history) and the third millennium (Pope John Paul II, Mass for the Canonization of Sister Mary Faustina Kowalska). St. Faustina, a polish nun, was gifted with mystical visions of our Lord Jesus. Her diary records her dialogue with Jesus as He proclaimed His message of mercy.

 1. “'Proclaim that mercy is the greatest attribute of God. All the works of My hands are crowned with mercy.'” (No. 301)*

This quote sums up the entirety of St. Faustina’s message. How often do we ponder God’s greatest attribute? In our lives we always hope that people see us at our best. We pose for pictures by turning our good side to the camera. Do we try to hide our unsightly sins from God? He is an all-powerful God, Who is Truth, Beauty, and Justice; yet His greatest attribute is mercy. Mercy is the side He most wants all of us to see! Go to Him in your trials as well as your failures—His mercy heals and saves. It is our only path.

 

2. “'My daughter, have fear of nothing; I am always with you.  All your adversaries will harm you only to the degree that I permit them to do so.  You are my dwelling place and my constant repose.  For your sake I will withhold the hand which punishes; for your sake I bless the earth.'”  (No. 431)

It is so easy to be frustrated with our circumstances.  Our enemies hate us, and it seems religious liberty is continually losing ground in our country.  However, we must remember that God has already been the victor over death, and he still is in control.

3. “The Lord said to me, ‘The loss of each soul plunges Me into mortal sadness.  You always console Me when you pray for sinners.  The prayer most pleasing to Me is prayer for the conversion of sinners.  Know, My daughter, that this prayer is always heard and answered.’” (No. 1397)

Praying for the conversion of sinners is one of the greatest things we can do.  Each night, our family prays the Chaplet of Divine Mercy, and we pray petitions beforehand for friends and family members that need our prayers.  I encourage you to find a time in your day to pray for the conversion of sinners as well.

4. “Jesus: ‘My child, life on earth is a struggle indeed; a great struggle for my kingdom.  But fear not, because you are not alone.  I am always supporting you, so lean on Me as you struggle, fearing nothing.  Take the vessel of trust and draw from the fountain of life – for yourself, but also for other souls, especially such as are distrustful of My goodness.’” (No. 1488)

Life on this earth is about learning to know and love God so we can be with Him in heaven.  This is not an easy task.  However, Jesus is here to support us.  We need to trust in him each and every day, no matter how difficult the circumstances.  Personally, I find it easier to trust God in the big things—like a serious illness, versus my small everyday problems.  However, God is with us always, in the small struggles just as much as the big struggles.

5. “All grace flows from mercy, and the last hour abounds with mercy for us.  Let no one doubt concerning the goodness of God; even if a person’s sins were as dark as night, God’s mercy is stronger than our misery.  One thing alone is necessary; that the sinner set ajar the door of his heart, be it ever so little, to let in a ray of God’s merciful grace, and then God will do the rest.” (No. 1507)

Every time we participate in the sacraments, God pours forth “a ray” of His “merciful grace”.  This summer, I encourage you to seek more opportunities to “set ajar the door” to your heart by participating more frequently in the sacraments. Consider attending daily Mass or receiving the sacrament of Confession more often.  Through God’s mercy, the sacraments give us grace to become better people.

 6. “Today the Lord said to me, ‘Daughter, when you go to confession, to this fountain of My mercy, the Blood and Water which came forth from My Heart always flows down upon your soul and ennobles it.  Every time you go to confession, immerse yourself entirely in My mercy, with great trust, so that I may pour the bounty of My grace upon your soul.  When you approach the confessional, know this, that I Myself am waiting there for you.  I am only hidden by the priest, but I Myself act in your soul.  Here the misery of the soul meets the God of mercy.  Tell souls that from this fount of mercy souls draw graces solely with the vessel of trust.  If their trust is great, there is no limit to My generosity.  The torrents of grace inundate humble souls.  The proud remain always in poverty and misery, because My grace turns away from them to humble souls.’” (No. 1602)

The sacrament of Confession is such a great gift!  So many ask why we must confess our sins to a priest, but in Confession we truly come face to face with Jesus incarnate, “hidden in the priest.” Jesus enfleshed meets us in a truly human moment. He once more enters the physical world. We hear the sound of His voice in the words of absolution. “I absolve you in the name of the Father, the Son, and the Holy Spirit.” In a single moment our relationship to God is restored, and we are welcomed by our community of His children here on earth.

Moreover, through God’s mercy, if we humbly confess our sins and desire to change, we are fully forgiven of all of our sins!  Not only do we leave the confessional forgiven, but God’s grace received from the sacrament helps us to become better people and can give us the courage and ability to turn away from our sins.

7. “'Oh how much I am hurt by a soul’s distrust! Such a soul professes that I am Holy and Just, but does not believe that I am Mercy and does not trust in My Goodness. Even the devils believe in My Justice, but do not glorify My Goodness. My Heart rejoices in this title of Mercy.'” (No. 300)

A major step forward in the Christian life is a true belief that we have been forgiven. It takes very little faith to believe in a God of justice only, mercy requires much more power. To doubt God’s power to forgive is to believe in only a very small God. Even the devil can accept God’s justice; it is God’s mercy which the devil cannot fathom. How often do we carry the burden of our sins even after receiving the Sacrament of Confession. We must always remember that our God is powerful enough to forgive sins! Even my sins!

8. “I realize more and more how much every soul needs God’s mercy throughout life and particularly at the hour of death.  This chaplet (of Divine Mercy) mitigates God’s anger, as He Himself told me.”  (No. 1036)

The Chaplet of Divine Mercy is a very simple but powerful prayer.  All of us need God’s mercy, without His mercy we are nothing and would sin even more than we do right now. Consider saying the Divine Mercy Chaplet more often, with your family if possible—it's not a long prayer!

9. “Then I heard the words, ‘I am glad you behaved like My true daughter.  Be always merciful as I am merciful.  Love everyone out of love for Me, even your greatest enemies, so that My mercy may be fully reflected in your heart.’” (No. 1695)

Recently, I found out someone had gravely wronged me financially in a situation that could cost hundreds of dollars to rectify.  I became very angry and frustrated.  As I worked to resolve the situation, I realized I needed to pray for this person, and forgive them.  Thankfully, a reasonable outcome was able to be reached.  How do we show mercy to our enemies?

10. “When once I asked the Lord Jesus how He could tolerate so many sins and crimes and not punish them, the Lord answered me, ‘I have an eternity for punishing [these], and so I am prolonging the time of mercy for the sake of [sinners]. But woe to them if they do not recognize the time of My visitation.’” (No. 1160)

Jesus is constantly extending the opportunity for mercy. Going so far as to actually extend time to give us additional opportunities to repent; still our actions here on earth have eternal consequence. Whether by natural death or other causes, our opportunity to turn to Jesus is limited. “I call heaven and earth today to witness against you: I have set before you life and death, the blessing and the curse. Choose life…” (Deuteronomy 30:19) It is essential that we seize the day and recognize the opportunity in front of us.

*All quotes taken from The Diary of St. Maria Faustina Kowalska

Do you trust in God's mercy?

https://www.coraevans.com/blog/article/10-most-beautiful-and-inspiring-st-faustina-quotes-about-mercy

 

[Bernard]

 

[Bernard]

O molitvi - značenje i vrednost.

95 +A Deeper Knowledge of God and the Terror of the Soul. In the beginning, God lets himself be known as Holiness, Justice, Goodness - that is to say, Mercy. The soul does not come to know this all at once, but piecemeal, in flashes; that is to say, when God draws near. And this does not last for long, because the soul could not bear such light. During prayer the soul experiences flashes of this light which make it impossible to pray as before. Try as it may to force itself to pray as it did before, all is in vain; it becomes completely impossible for it to continue to pray as it did before it received this light. This light which has touched the soul is alive within it, and nothing can either quench or diminish it. This flash of the knowledge of God draws the soul and enkindles its love for Him.

But this same flash, at the same time, allows the soul to know itself as it is; the soul sees its whole interior in a superior light, and it rises up alarmed and terrified. Still, it does not remain under the effects of terror, but it begins to purify itself, to humble and abase itself before the Lord. These lights become stronger and more frequent; the more the soul is crystallized, the more these lights penetrate it. However, if the soul has responded faithfully and courageously to these first graces, God fills it with His consolations and gives himself to it in a perceptible manner. At certain moments, the soul, as it were, enters into intimacy with God and greatly rejoices in this; it believes that it has already reached the degree of perfection destined for it, because its defects and faults are asleep within it, and this makes it think that they no longer exist. Nothing seems difficult for it; it is ready for everything. It begins to plunge itself into God and taste the divine delights. It is carried along by grace and does not take account of the fact that the time of trial and testing may come. And, in fact, this state does not last long. Other moments will soon come. I should add here, however, that the soul will respond more faithfully to divine grace if it has a well - informed confessor to whom it can confide everything.

The diary of Sister Maria Faustina H. Kowalska, page 44

http://www.boziemilosrdenstvo.sk/download/diary.pdf